navezanost Archives | Zakonsko in družinsko svetovanje

Prispevki

Čustvena navezanost med mamo in dojenčkom

18. 1. 2019/0 Komentarji/in Ostalo /Napisal: Saša Petrovič

Poleg telesne nege (hranenje, previjanje, kopanje) dojenček potrebuje tudi čustveno navezanost. Potrebuje odzivno mamo, ki bo usklajena na njegova doživljanja sveta. Vsak jok nosi v sebi sporočilo, klic na pomoč in mama, ki sledi notranjemu občutku, bo dojenčka vzela k sebi in če bodo vse fiziološke potrebe zadovoljene, bo vedela, da potrebuje le občutek varnosti. Varnost pa daje telesni stik in dotik, pa tudi nežen glas, tiho prigovarjanje, petje. Včasih se dojenček pomiri že s tem, ko je v naročju, sliši bitje maminega srca, čuti toploto in znan vonj, ki pomirja. Vse to daje občtek varnosti ter sprejetosti. Kako zmotno in škodljivo je upoštevanje nasvetov, da se dojenček razvadi, če ga preveč pestujemo in da ga je treba pustiti v joku, da se navadi bom razložila kasneje s teorijo navezanosti. Vez med mamo in dojenčkom se začne že s spočetjem. Že tukaj se razlikuje ali je bila nosečnost željena, načrtovana in zato polna navdušenja, veselja ter pričakovanja. Lahko pa je nosečnost neželjena in mamico stiska spravlja v občutke strahu, obupa, nemoči, prisoten je lahko tudi močen sram ali celo jeza na očeta svojega otroka ter okolico, ki se zgraža. Vse to tvori čustveno vez mame do bitja, ki ga nosi pod srcem. V 9 mesecih nosečnosti je za otroka dobro poskrbljeno, ne zebe ga, ni lačen, prijetno mu je in udobno. Prvi večji pretres, ki ga doživi je rojstvo. Iz udobnega, mirnega, toplega, mehkega okolja pride v hladno, glasno, svetlo sobo. Tukaj je zelo pomemben prvi stik z mamo, najboje je telo na telo, da se oba umirita, da dojenček začuti znano bitje srca in se če je le možno prisesa. To je pomembno za nadaljne dojenje, da mami steče mleko in da se otroku sproži sesalni refleks. Dojenje je v prvem letu izrednega pomena. Ne samo, da je popolna hrana za dojenčka, daje mu veliko več. Dojenček navezuje stik preko sesanja, gre za tolažbo, prijetno doživljanje, pomirjanje. Tako da se dojenje v prvih dneh po rojstvu priporoča pogosto, predvsem ob neutolažljivem joku. Tudi ob nočnem zbujanju je dojenje in bližina mame tisto, kar bo dojenčka najhitreje pomirilo in uspavalo nazaj. Vsa ta odzivnost in uglašenost z mamice z dojenčkom ali pa na drugi strani nepovezanost, nezmožnost poskrbeti za občutek varnosti in prepuščanje dojenčka samemu sebi tvori osnovni stil navezanosti. Ta se že izoblikuje v prvem letu, najpomembnejša pa so prva tri leta otrokovega življenja.

Teorija navezanosti

Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da na starševstvo najmočneje vplivajo izkušnje iz otroštva, ki so shranjene v posameznikovem čutenju, doživljanju in zavesti ter se aktivirajo prek izkušenj ob lastnem otroku. In večino tega je skritega v podzavesti, zato za določene pristope starši težko najdejo pojasnilo ali opravičilo. Vedno delajo v dobri veri in kar je najbolje za otroka. Vendar dokler ne ozavestijo, kako so starši ravnali z njimi in kaj je bilo dobro ter kaj celo škodljivo, bodo težko spremenili vzorce in prepričanja o vzgoji. Zato se stili navezanosti ponavadi avtomatko prenašajo iz generacije v gejeracijo. Začetnik teorije navezanosti je John Bowlby, utrdila pa jo je Mary Ainsworth, ki je naredila preizkus s tujo situacijo. Kakšen stil navezanosti ima otrok, je pokazal odziv otroka. Varno navezani otroci se pustijo mami potolažiti in se lahko hitro vrnejo v čustveno mirno stanje. Takšni starši so otroku na razpolago trajno in zanesljivo ter se odzivajo na otroške klice ter skušajo zaznati in oblažiti stisko, ki jo otrok doživlja. Varna čustvena navezanost pomeni, da so starši večino časa na razpolago otroku. Nudijo mu varno bazo iz katere počasi hodi raziskovati svet okoli sebe in se po želji vrne da dobi tolažbo, vzpodbudo in varnost. Na drugi strani pa so prišli do ugotovitve, da obstajajo 3 tipi nevarno navezanih otrok. Tam starši stiske ne prepoznajo, so majn odzivni na potrebe po tolažbi in zaščiti in otroku niso čustveno, psihično ali fizično na razpolago. Nevarno navezane otroke je Ainsworthova razvrstila na 3 tipe, glede na odziv, ko je mama odšla iz sobe in se vrnila nazaj:

1. Izogibajoča čustvena navezanost

Ob odhodu skrbnika izakažejo takšni otroci minimalno mero vznemirjenosti ali joka. Ob prihodu pa tudi ni velikega veselja in navdušenja. Zanje je značilno ignoriranje starša oz.izmikanje stiku. Kljub navideznemu nezanimanju, pa v notranjosti čutijo veliko mero fiziološkega vznemirjenja in visoko mero stresnega hormona. Kar pomeni, da so se naučili svojo stisko zadržati zase in jo skriti. Vse skupaj je posledica neprimernega odziva na otrokovo stisko s strani staršev. Morda so ga pustili že v najzgodnejšem obdobju samega v joku, da je zaspal v stiski in obupu od izčrpanosti. Če se ne prepozna otroški strah in se zamahne z roko to pa ni nič takega, je tudi osnova, da otrok ponotranji občutek, da mu nihče ne bo pomagal. Tako se po nekaj poizkusih nauči, da je treba svojo bolečino skriti, saj jok ni dobro sprejet pri strših. To so tako imenovani pridni otroci, ki so navzven mirni, ubogljivi in pokorni, znotraj pa bijejo hudo bitko s težkimi občutki, da je z njimi nekaj narobe.

2. Ambivalentna (preokopirana, tesnobna) čustvena navezanost

Otroci, ki kažejo potrebo po naveznaosti na pretiran način. Težko se sami igrajo in iščejo nenehno potrditev od mame. Ob odhdu mame doživijo neverjeten stres in ob prihu hkrati ičejo in zavračajo stik z njo. Čeprav želi tolažbo, se nanjo odzove zadržano in nezaupljivo. Do takšnega stila navezanosti pripelje nedosledno ozdivanje staršev na njihove potreve. Včasih niso odzivni, včasih pa so preveč vsiljivi in želijo otroku na vsak način pomagati, pogosto kadar ne potrebuje pomoči. Osnove takšnega stila so lahko že pri dojenčkih s hranjenejem na ure in ne po potrebi lakote. Ko se otrok začne sam igrati, mu mama nenehno dirigira kako naj kaj zlaga in popravlja njegove poizkuse samostojnosti. Včasih se na jok odzove toplo, tolažilno in prijetno, drugič spet jezno, frustrirano ali celo ignorira. Gre za nepredvidljive odzive in takšen otrok, bo nenehno iskal varnost ter se tesnobno oklepal mame.

3. Dezorganizirana čustvena navezanost

Ti otroci nimajo nekega vzorca vedenja in stisko izražajo z dezorientiranim vedenjem. Opazili so, da so se skrbniku približali s stran obrnjenim obrazom, ali pa so bili v zamrznjenem stanju podobnem transu, imeli so nenavadno držo telesa. Otroci s takšnim stilom navezanosti so ponavadi bili izpostavljeni hudim travmam, žrtve zlorab in težkega nasilja. Možno je tudi, da so starši utrpeli kakšno hudo izgubo ali travmo in posledično niso bili zmožni, da poskrbijo za otroka.

Čustvena navezanost se ne zgradi zgradi na podlagi redkih, enkratnih odzivov (če kdaj mama takoj ne pride k otroku, ko zajoka; je kdaj manj odzivna zaradi preutrujenosti itd.). Navezanost se gradi preko spontanih odzivov, ki se ponavljajo. Če večino časa dojenček dobi odziv na njegove stiske (hrana, tolažba), dobi občutek, da ni sam, da je vedno tam nekdo, ki poskrbi zanj. Odnos z mamo je varen, ljubeč, topel in prijeten. Po drugi strani pa je lahko mama zaradi svojih skrbi, strahov, izmučenosti in nezadovoljstva v partnerstvu pretirano skrbna, nekako vsiljiva ali pa nedosledno odgovarja na otrokove potrebe (včasih ga potolaži, drugič spet ignorira) in tako dobi dojenček osnovo za nevaren tip navezanosti. Seveda 100-odstotne navezanosti v praksi ni. Pomembno se je le zavedati, da je v prvem letu zelo pomembno poskrbeti zase, da je mama kolikor toliko čustveno in fizično ok, ker le tako bo lahko sproščeno prisluhnila sebi in poskrbi za otroka. Zelo pomembno je, da ima ženska v začetku materinstva nekoga, na katerega se lahko zanse. Bolj kot vsa navodila za ravnanje z dojenčkom, rabi nekoga, ki mu lahko zaupa vsa čustvena doživljanja, morebitne strahove, žalost, frustracijo in potrditev, da je dobra mami, ki se trudi po svojih močeh.

Kasneje se da tudi tip navezanosti spremeniti in v terapiji govorimo o t.i. pridobljeni varni navezanosti. Ker se vilikokrtat v odnosu znajdeta dva, ki imata eden pretežno tesnobni stil navezanosti in drugi izogibajočega. Tesnobni hrepeni po bližini in varnosti ter želi od drugega nenehno potrditve ter zlitost, drugega pa to plaši in odhaja stran, ker ne zmore biližine. Oba sta se v otroštvu naučila, da je iskanje bližine boleče in v odnosu se to ponavlja znova in znova. Dokler ne ozavestita primarnih ran ter se skupaj naučita varne naveznaosti, ki vsebuje zaupanje, bližino, ki ne duši in sproščeno prejemanje ter dajanje.

Kaj je sočutno partnerstvo?

27. 10. 2018/0 Komentarji/in Strokovne objave /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)

Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerstva vpeti zato, da osebnostno rastemo, da odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko boljše predelujemo. Temelji na prepričanju, da zmoremo najti stik s sabo in zato tudi s partnerjem. Osnova za to je, da vemo, zakaj nas partner spravlja v določene občutke (da razumemo, da je to naša osebna rana, ki se lahko zmanjša šele takrat, ko jo prepoznamo v celoti) in obratno. Ko to ugotovita oba, se lažje povezujeta v svojih bolečinah. Pomembno je, da se partnerji zavedajo svojih obrambnih mehanizmov in osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se učimo razlike prepoznati kot vir osebnostne rasti, ne pa vir trpljenja.

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni. Marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, kot močno privlačnost. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari pogosto rečejo, da so si enaki, kot da bi se poznali celo življenje in čutijo, da čas ne obstaja – to pa se zgodi, ker se sprožijo tako močni občutki. Relacijska terapija pravi, da se zaljubimo na podlagi telesnega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti (zato ob zaljubljenosti želja po nenehnem druženju), ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na osnovi podobnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se začnejo spremembe, ki so nujne, da partnerji preidejo v dejanski odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Odnos je odločitev: sprejemam tvojo (in svojo) prtljago.

Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Ne gre torej le za romantiko in toplino in le lepe stvari. Gre za čuječnost: stalno ozaveščanje počutja obeh, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje o drugem (o tem, da nam drugi ne želi slabega, da nas ne želi namensko ranit, da je drugi tudi prav tako ranjen kot mi) nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Ko poznamo sebe in svoje meje, jih lahko postavljamo tudi v odnosu, ne več agresivno, ampak sočutno in še vedno jasno. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot varen prostor pod soncem.

Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali nam bo partner pripravljen pomagati razpakirat to umazano prtljago (bo zdržal, ko se bo ravno ob njem odprla kakšna stara rana spregledanosti). In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti (in priznati, da je tudi on ranjen v isti rani). Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Ko je težko, najprej ugotavljamo, kaj se dogaja in zakaj je tako (razen izjemo ekstremnih situacij ponavljajočih se prevar, nasilja, prevar, zlorab in zasvojenosti). Sočutno partnerstvo predpostavlja, da vztrajamo in v varnem, zavezujočem odnosu odkrivamo naše rane. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih samo prebuja. Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju.

Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle):
– osebnostno rastemo
– spoznavamo sami sebe in partnerja
– se soočamo z našo zgodovino
– vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem
– lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini
– zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost
– krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni
– se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom
– sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše
– dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom

Značilnosti sočutnega partnerstva so:
– čuječnost (stik s sabo in z drugim: vem, kaj čutim in zakaj tako doživljam),
– ranljivost (drzniti si raziskovati sebe, biti iskren in globok in pomagati drugemu pri tem),
– čustvena odgovornost do sebe (sprejemanje svojih individualnih ran: ne imeti fokus samo na partnerju, ampak se najprej vprašati, zakaj me je tak partner privlačil, zakaj potrebujem takšno izkušnjo, zakaj me točno to njegovo vedenje najbolj boli)
– »jaz« govorica: izražanje svojih občutkov (»nisi ti kriva, ampak jaz se čutim spregledanega«), ne kritiziranje dejanj drugih, ampak samo sporočanje mojih lastnih občutkov
– zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh čustvene zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher), čeprav navzven pogosto ne izgleda tako
– povezanost (bližina je znak varne navezanosti)
– varnost zaupanja: ko sem v stiski, se lahko obrnem nate (in obratno). Gre za to, da zaupam partnerju, da je tam zame, da bo zdržal z mano, da sem najbolj varen ob drugem. Gre za zavedanje osnovne varnosti, kjer lahko oba partnerja prejmeta podporo, razumevanje, sočutje.. (zaupanje je znak varne navezanosti)
– zavezanost obeh partnerjev k prevzemanju odgovornosti in poskusom popravila v odnosu (”Oprosti, žal mi je. Kako lahko naredim drugače?”). Konflikti in zapleti so del vseh partnerstev. Razlika med pari, ki so pri svojem partnerstvu bolj uspešni od drugih je ta, da v takih parih velja naravnanost obeh, da zmoreta izreči drug drugemu oprosti. Da ne prihaja od umikov, ignorance in besnih izbruhov.
– prijazna komunikacija (izražanje hvaležnosti, prošenj: dnevne zahvale (hvala, ker si odnesel smeti), ovrednotenja (vidim, da ti je težko…)
– pozitiva, humor, veselje

Sočutno partnerstvo predpostavlja, da se pari povežejo na osnovi zgoraj omenjene čustvene podobnosti zato, da drug drugemu spodbujajo predelavo težjih, nezavednih občutij. Samo ob partnerju se lahko v posamezniku zbudi določen spomin in samo partner ga lahko sproži s tako močjo, da bo odziv posameznika res močno organski. Manj kot je ob organskih reakcijah (npr strahu, žalosti, ali pa pravega tresenja telesa ipd.) spomina in kontrole, bolj nezavedna in zgodnejša otroška izkušnja je skrita za njim. Partnerji si tako prebujajo skrite rane, z namenom, da se slednje ponovno doživijo, prečutijo in zakrpajo ob partnerju. Sočutno partnerstvo predpostavlja, da partnerstvo na tak način omogoča napredek in čustveno rast posameznika in celotnega partnerstva.

V sočutnem partnerstvu ne spodbujamo skupnih terapevtskih reševanj odnosa v primerih ponavljajočih se opisanih točk:
– neustavljivega nasilja
– zlorabe alkohola, drog, zasvojenosti s sexom, igrami na srečo, ipd.
– kontinuiranih afer (ali afer, ki se ne prekinejo)
V opisanih primerih parom svetujemo, da najdejo takojšnjo, strokovno, individualno pomoč. V vseh ostalih primerih (odtujenosti, oddaljenosti, nesporazumov, nekomunikacije, pogrešanja, ipd.) ne spodbujamo hitrih razhodov, ker verjamemo, da svoje “napake” ponovimo ob vsaki nadaljni osebi – v vsakem odnosu se namreč zbudijo tista naša vzdušja, ki jih še nismo predelali. Vsakič, ko razhoda ne predelamo, čustveno vsebino nesemo naprej do naslednjega partnerja. Zapleteni čustveni vzorci se tako pogosto ponavljajo,predvsem pri pogstih menjava odnosov (kar je eden od pokazateljev soodvisnosti od odnosov). Zato pogosto svetujemo individualno ali partnersko terapijo, ki lahko služi kot glavna opora pri predelavi težkih vzorcev iz preteklosti.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

Kako naj ga začaram?

15. 12. 2017/0 Komentarji/in Vprašanja in odgovori /Napisal: Sočutno partnerstvo (Inštitut VB)

Anonimna zgodba: “Želi, da ga ženska začara in prevzame. Kako naj to storim?”

V sočutno partnerstvo smo prejeli naslednje vprašanje:

Pozdravljeni. Srečujem se osem mesecev z moškim, ki sem ga spoznala online. Je ločen, ne po svoji volji. Ko sva se spoznala, je od njegove ločitve minilo leto dni. Razdrta družina (dva majhna otroka) ga je seveda zelo prizadela. In najbrž še ni povsem pri sebi.
No, druživa se trikrat na teden. Oba skoraj štirideset. On je zelo “busy”, a si vendarle vzame čas. Ob vikendih ima otroke, takrat se ne vidiva. Spoznala sem njegove prijatelje in mamo, a pravi, da dajva času čas, ker zaenkrat me še ne vidi kot partnerico. In ne čuti metuljčkov, kot se je izrazil. Obenem pa vem, da mu je fino v moji družbi, vsak dan pokliče in piše. Prebral je, da se lahko kaj kvalitetnega razvije tudi brez metuljčkov, iz dobrega prijateljstva. Mimogrede, zanj lahko rečem, da je super moški in da me noče zavajati (vsaj zavestno ne). Tudi spiva, seveda, skupaj.
Naredila pa sem nekaj zelo otročjega, da me je kar sram pred samo sabo, kaj šele pred drugimi. Spoznala sva se online, na strani za samske. Pa sem mu pisala z drugega profila, kot da sem nekdo drug. In dobila, za kar sem prosila. Na tem mestu vas prosim, da me ne obsojate preveč. No, je odpisal. Da namreč išče žensko, ki ga bo začarala in presunila. Nisem več odpisala. Kar boli, je to, da očitno ne morem nikogar ravno začarati ali prevzeti (dovolj). Počutim se nezanimivo, razočarano. Hvala za posluh.

Draga anonimna,

vaša zgodba močno zaboli. Kako ste zdaj vi, s to bolečino? Bolečino izdajstva, prezrtosti, nepomembnosti, nevrednosti, …. ? Vse to so občutja, ki bi se vam lahko prebujala ob opisani dinamiki. Verjetno so vam domača že od kje prej, sicer ne bi sprejemali toliko težkih občutkov. Prav krivično do vas, da morate z vso to prtljago tudi v odraslosti živeti. Po opisu bi upala trditi, da v sebi pravzaprav marsikaj čutite in da vam situacija ni všeč.

Zaupate svojim občutkom?

Neverjetno je to, da ste močno čutili, da nista povsem povezana na način, kot bi si oba zares zaslužila, v polnosti. Tako zelo, da ste šli preverjati lastne občutke kar preko interneta. Če pustimo krivdo in obsojanje na strani, vidimo, da ste se le delno poslušali, a ne toliko, da bi zmogli o tem zaupati partnerju. Naleteli ste na grenko, ampak zelo nujno spoznanje: da v odnosu nista le vidva. Vprašanje je, kaj boste s tem storili….? Žalostno je to, da med vama še nista zmogla ustvariti toliko varnosti, da bi o svojih nezaupanjih in skrbeh direktno spregovorila. Kot da je na obeh straneh prisotnega preveč strahu. Kako bi bilo narediti nekaj drznega, preseči ta strah in začeti zaupati vašim občutkom? Slediti vaši intuiciji, opazovati vaše telo, vsa pogrešanja, hrepenenja in vso bolečino? Pustiti si čutiti vse? Šele ko boste zmogli biti iskreni s sabo, boste isto iskrenost lahko delili tudi v bližnjih odnosih.

Omenjate, da je gospod resen in da ne želi zavajati in v naslednjega stavku pišete o spolnih odnosih. Slišati je res direkten in iskren, a ko se z nekom spustimo tako daleč, do redne spolnosti, organsko v nekem zavezujočem trajnem odnosu sledi tudi povezanost, ki pripelje do navezanosti. Tu pa se pri gospodu verjetno zatakne in trenutno sporoča, da vam ne spusti blizu. V resnici tudi preko interneta nikomur ne spusti zares blizu. Kot da se zavezuje in se ne. V resnici to pomeni, da tudi on ne zmore biti povsem iskren s sabo in tudi z vami ne. Najbrž je njegov strah pred intimo po ločitvi še narasel. Ali pa se nikoli ni zmogel zares zavezati – ampak tega seveda ne vemo. Jasno pa je, da imata enako težavo: ker je težko biti ranljiv, iskren s sabo, sta težko tudi z drugim. Če bi bila, bi si zmogla priznati (oba sebi in tudi drugemu), da so trenutno vajina pričakovanja različna.

Njegov odgovor izraža njegovo bolečino!

Njegov odgovor, da išče žensko, ki ga »začara in prevzame«, absolutno ne pomeni, da niste vi ok. Zakaj bi vi toliko jemali nase? Njegov odgovor ne govori prav nič o vas, le o njemu. Iz kje ste vajeni prevzeti toliko odgovornosti nase, za oba? In kaj sporoča njegov odgovor v resnici? On res upa, očitno zelo, da bi mu nekdo (drzna zenska) pregnala njegovo osamljenost in praznino. To je upal že z vami, ampak te bolečine (osamljenosti, dolgčasa, praznine,… ) mu ne more odvzeti nihče drug. Je njegova. Tudi ločitev vedno prizadene tako zelo globoko, da jo je potrebno počasi počasi izžalovati… Gre za pot, podobno kot po smrti, ki ne dovoljuje prehitevanj, četudi si jih želimo. In da se je gospod zaljubil po enem letu, ne spusti vas pa bližje, lahko pokaže tudi na to, da ima nekje sicer željo iti naprej, ampak telo ne zmore. Ker organsko res ne gre in telesa po prehitrem stiku včasih prav zamrznejo.

Ampak njegova sporočila so dvojna, ta želja po ženski, ki začara, deluje iluzorna in prav otroška (in insinuira mogoče otroško rano v primarnem odnosu z mamo). Kot da si želi zlitja, ponovne zaljubljenosti, hormonskega dopinga, ki privede do idealiziranja bližnjega. To pa nima povezave z odnosom, saj je zaljubljenost le faza, ki zbledi. Zaljubljenost spominja na čas, ko dojenčki še nimajo občutka, da sta mama in otrok dvoje, ločeno. Če se v teh fazah (prva tri leta so najbolj pomembna za razvoj zdrave navezanosti) mama ne zmore odzivati sočutno in varno, lahko otroku za vedno ostaja hrepenenje po takšni povezanosti. Ampak prava ljubezen ni ideal, je rast in garanje, je vsakodnevna odločitev za odnos. Njegove predstave so torej precej daleč od vaših.

Kaj pričakujete od partnerskega odnosa vi?

Ampak dovolj o njemu – pomembni ste vi. Ker njemu trenutno ta situacija navidezno ustreza, ste na potezi vi. Ali je vse napisano sprejemljivo tudi za vas? In če ne, kaj boste storili zdaj? Bi mu lahko zaupali vase bojazni in strahove in po drugi strani tudi jezo? Zahtevali več zase? Ali pa se sploh vprašali, če je to res samo to, kar želite? Ne moremo zanemariti njegovega odgovora, ki kaže, da ima precej nerealne predstave o odnosih. In to, da je še na teh straneh, pomeni, da se vam ni zavezal. Če bosta zmogla o tem spregovoriti in odnos redefinirati in nadaljevati, vam nujno svetujem partnersko terapijo – takšne predstave o odnosih so namreč za odnos nevarne, nezavezanost pa insinuira težko dinamiko tudi za naprej. O vsem tem bosta morala drzno in direktno spregovoriti, če bosta želela iti naprej – skupaj ali narazen.

Ob vsem ostajate še vi, ki pričakujete od odnosa zelo malo. Kot da bi bilo na drugi strani »samo toliko« varno tudi vam. Imate kakšno idejo, od kje ste vajeni sprejemati le čisto malo iz odnosa? Kot da so morda vaše izkušnje partnerstva podobno boleče, odnosi pa toliko nevarni, da so za vas varni (domači) le takrat, ko so v bistvu nevarni. Komplicirano napisano, ampak v takšnih odnosih je zares tako: boleče, nerazumljeno, oddaljeno in nevarno. Težko je zaupati, se predati, verjeti, se dati v odnos 100%. Vam je ta dinamika morda poznana, že od kje prej? ln iz kje se prikrade ta krivičen občutek, kot da vi niste dovolj dobri, dovolj zanimivi? Ker verjamem, da v resnici ste in to zelo. Saj ravno zato vas je gospod tudi opazil. Ampak zato, da drugi negujejo naše bisere, jih moramo najprej prepoznati in negovati sami.

Odločiti se morate, če vam je takšna situacija sploh sprejemljiva – ker so takšni in podobni spletni portali oblika varanja. Splet je lahko beg, ki postane zasvojitven – kruto vsakodnevno ciklanje v iskanju adrenalina. To je še ena nevarnost, ki morda leži med vama. In tema, ki se ji boste težko izognili. Pri tem boste morali prevzeti tudi odgovornost za svoja dejanja (drugo identiteto) in si drzniti biti iskreni.

Odločitev za individualno terapijo je tvegana, ampak vredna!

In kaj bi za vas pomenila izguba partnerja, ki ga v resnici ni povsem z vami? In kako bi si bilo dati možnost, da zadihate in odkrijete sebe, svoje želje, svoje rane in svoje potrebe? Kako bi vam bilo biti sama? Se spopasti z občutki, ki pridejo, že samo ob misli na to? In začeti svoje življenje drugače: fokusirani nase, na stvari, ki jih že dolgo (ali pa še nikoli!) niste storili? Poiskati svojo vrednost, odkriti vaše osebne čudovitosti, prednosti, lepote in jih sprejeti, ceniti, spoštovati in nikomur kar tako ne predati? To bi morda zahtevalo tudi soočenja s svojimi ranami in občutki neljubljenosti, nepomembnosti in nevrednosti. Kar zveni boleče, toda prava individualna terapija poskrbi, da svojo majhno ranjeno punčko potolažite in ji daste vrednost. Šele takrat, ko boste videli, kako zelo čudoviti in posebni ste, ko boste začarani v svoji lepoti, šele takrat bo prostor, da nekdo »očara vas«. Ampak ne le to, saj si zaslužite več – pravi odnos, nekoga, ki bo z vami zares, v celoti? Zveni »pocukrano«, nevarno, ali pa nemogoče? Poskusite in se ponovno javite, močno držim pesti za vas in verjamem, da vam bo uspelo!

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka