Čustvena navezanost med mamo in dojenčkom
Poleg telesne nege (hranenje, previjanje, kopanje) dojenček potrebuje tudi čustveno navezanost. Potrebuje odzivno mamo, ki bo usklajena na njegova doživljanja sveta. Vsak jok nosi v sebi sporočilo, klic na pomoč in mama, ki sledi notranjemu občutku, bo dojenčka vzela k sebi in če bodo vse fiziološke potrebe zadovoljene, bo vedela, da potrebuje le občutek varnosti. Varnost pa daje telesni stik in dotik, pa tudi nežen glas, tiho prigovarjanje, petje. Včasih se dojenček pomiri že s tem, ko je v naročju, sliši bitje maminega srca, čuti toploto in znan vonj, ki pomirja. Vse to daje občtek varnosti ter sprejetosti. Kako zmotno in škodljivo je upoštevanje nasvetov, da se dojenček razvadi, če ga preveč pestujemo in da ga je treba pustiti v joku, da se navadi bom razložila kasneje s teorijo navezanosti. Vez med mamo in dojenčkom se začne že s spočetjem. Že tukaj se razlikuje ali je bila nosečnost željena, načrtovana in zato polna navdušenja, veselja ter pričakovanja. Lahko pa je nosečnost neželjena in mamico stiska spravlja v občutke strahu, obupa, nemoči, prisoten je lahko tudi močen sram ali celo jeza na očeta svojega otroka ter okolico, ki se zgraža. Vse to tvori čustveno vez mame do bitja, ki ga nosi pod srcem. V 9 mesecih nosečnosti je za otroka dobro poskrbljeno, ne zebe ga, ni lačen, prijetno mu je in udobno. Prvi večji pretres, ki ga doživi je rojstvo. Iz udobnega, mirnega, toplega, mehkega okolja pride v hladno, glasno, svetlo sobo. Tukaj je zelo pomemben prvi stik z mamo, najboje je telo na telo, da se oba umirita, da dojenček začuti znano bitje srca in se če je le možno prisesa. To je pomembno za nadaljne dojenje, da mami steče mleko in da se otroku sproži sesalni refleks. Dojenje je v prvem letu izrednega pomena. Ne samo, da je popolna hrana za dojenčka, daje mu veliko več. Dojenček navezuje stik preko sesanja, gre za tolažbo, prijetno doživljanje, pomirjanje. Tako da se dojenje v prvih dneh po rojstvu priporoča pogosto, predvsem ob neutolažljivem joku. Tudi ob nočnem zbujanju je dojenje in bližina mame tisto, kar bo dojenčka najhitreje pomirilo in uspavalo nazaj. Vsa ta odzivnost in uglašenost z mamice z dojenčkom ali pa na drugi strani nepovezanost, nezmožnost poskrbeti za občutek varnosti in prepuščanje dojenčka samemu sebi tvori osnovni stil navezanosti. Ta se že izoblikuje v prvem letu, najpomembnejša pa so prva tri leta otrokovega življenja.
Teorija navezanosti
Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da na starševstvo najmočneje vplivajo izkušnje iz otroštva, ki so shranjene v posameznikovem čutenju, doživljanju in zavesti ter se aktivirajo prek izkušenj ob lastnem otroku. In večino tega je skritega v podzavesti, zato za določene pristope starši težko najdejo pojasnilo ali opravičilo. Vedno delajo v dobri veri in kar je najbolje za otroka. Vendar dokler ne ozavestijo, kako so starši ravnali z njimi in kaj je bilo dobro ter kaj celo škodljivo, bodo težko spremenili vzorce in prepričanja o vzgoji. Zato se stili navezanosti ponavadi avtomatko prenašajo iz generacije v gejeracijo. Začetnik teorije navezanosti je John Bowlby, utrdila pa jo je Mary Ainsworth, ki je naredila preizkus s tujo situacijo. Kakšen stil navezanosti ima otrok, je pokazal odziv otroka. Varno navezani otroci se pustijo mami potolažiti in se lahko hitro vrnejo v čustveno mirno stanje. Takšni starši so otroku na razpolago trajno in zanesljivo ter se odzivajo na otroške klice ter skušajo zaznati in oblažiti stisko, ki jo otrok doživlja. Varna čustvena navezanost pomeni, da so starši večino časa na razpolago otroku. Nudijo mu varno bazo iz katere počasi hodi raziskovati svet okoli sebe in se po želji vrne da dobi tolažbo, vzpodbudo in varnost. Na drugi strani pa so prišli do ugotovitve, da obstajajo 3 tipi nevarno navezanih otrok. Tam starši stiske ne prepoznajo, so majn odzivni na potrebe po tolažbi in zaščiti in otroku niso čustveno, psihično ali fizično na razpolago. Nevarno navezane otroke je Ainsworthova razvrstila na 3 tipe, glede na odziv, ko je mama odšla iz sobe in se vrnila nazaj:
1. Izogibajoča čustvena navezanost
Ob odhodu skrbnika izakažejo takšni otroci minimalno mero vznemirjenosti ali joka. Ob prihodu pa tudi ni velikega veselja in navdušenja. Zanje je značilno ignoriranje starša oz.izmikanje stiku. Kljub navideznemu nezanimanju, pa v notranjosti čutijo veliko mero fiziološkega vznemirjenja in visoko mero stresnega hormona. Kar pomeni, da so se naučili svojo stisko zadržati zase in jo skriti. Vse skupaj je posledica neprimernega odziva na otrokovo stisko s strani staršev. Morda so ga pustili že v najzgodnejšem obdobju samega v joku, da je zaspal v stiski in obupu od izčrpanosti. Če se ne prepozna otroški strah in se zamahne z roko to pa ni nič takega, je tudi osnova, da otrok ponotranji občutek, da mu nihče ne bo pomagal. Tako se po nekaj poizkusih nauči, da je treba svojo bolečino skriti, saj jok ni dobro sprejet pri strših. To so tako imenovani pridni otroci, ki so navzven mirni, ubogljivi in pokorni, znotraj pa bijejo hudo bitko s težkimi občutki, da je z njimi nekaj narobe.
2. Ambivalentna (preokopirana, tesnobna) čustvena navezanost
Otroci, ki kažejo potrebo po naveznaosti na pretiran način. Težko se sami igrajo in iščejo nenehno potrditev od mame. Ob odhdu mame doživijo neverjeten stres in ob prihu hkrati ičejo in zavračajo stik z njo. Čeprav želi tolažbo, se nanjo odzove zadržano in nezaupljivo. Do takšnega stila navezanosti pripelje nedosledno ozdivanje staršev na njihove potreve. Včasih niso odzivni, včasih pa so preveč vsiljivi in želijo otroku na vsak način pomagati, pogosto kadar ne potrebuje pomoči. Osnove takšnega stila so lahko že pri dojenčkih s hranjenejem na ure in ne po potrebi lakote. Ko se otrok začne sam igrati, mu mama nenehno dirigira kako naj kaj zlaga in popravlja njegove poizkuse samostojnosti. Včasih se na jok odzove toplo, tolažilno in prijetno, drugič spet jezno, frustrirano ali celo ignorira. Gre za nepredvidljive odzive in takšen otrok, bo nenehno iskal varnost ter se tesnobno oklepal mame.
3. Dezorganizirana čustvena navezanost
Ti otroci nimajo nekega vzorca vedenja in stisko izražajo z dezorientiranim vedenjem. Opazili so, da so se skrbniku približali s stran obrnjenim obrazom, ali pa so bili v zamrznjenem stanju podobnem transu, imeli so nenavadno držo telesa. Otroci s takšnim stilom navezanosti so ponavadi bili izpostavljeni hudim travmam, žrtve zlorab in težkega nasilja. Možno je tudi, da so starši utrpeli kakšno hudo izgubo ali travmo in posledično niso bili zmožni, da poskrbijo za otroka.
Čustvena navezanost se ne zgradi zgradi na podlagi redkih, enkratnih odzivov (če kdaj mama takoj ne pride k otroku, ko zajoka; je kdaj manj odzivna zaradi preutrujenosti itd.). Navezanost se gradi preko spontanih odzivov, ki se ponavljajo. Če večino časa dojenček dobi odziv na njegove stiske (hrana, tolažba), dobi občutek, da ni sam, da je vedno tam nekdo, ki poskrbi zanj. Odnos z mamo je varen, ljubeč, topel in prijeten. Po drugi strani pa je lahko mama zaradi svojih skrbi, strahov, izmučenosti in nezadovoljstva v partnerstvu pretirano skrbna, nekako vsiljiva ali pa nedosledno odgovarja na otrokove potrebe (včasih ga potolaži, drugič spet ignorira) in tako dobi dojenček osnovo za nevaren tip navezanosti. Seveda 100-odstotne navezanosti v praksi ni. Pomembno se je le zavedati, da je v prvem letu zelo pomembno poskrbeti zase, da je mama kolikor toliko čustveno in fizično ok, ker le tako bo lahko sproščeno prisluhnila sebi in poskrbi za otroka. Zelo pomembno je, da ima ženska v začetku materinstva nekoga, na katerega se lahko zanse. Bolj kot vsa navodila za ravnanje z dojenčkom, rabi nekoga, ki mu lahko zaupa vsa čustvena doživljanja, morebitne strahove, žalost, frustracijo in potrditev, da je dobra mami, ki se trudi po svojih močeh.
Kasneje se da tudi tip navezanosti spremeniti in v terapiji govorimo o t.i. pridobljeni varni navezanosti. Ker se vilikokrtat v odnosu znajdeta dva, ki imata eden pretežno tesnobni stil navezanosti in drugi izogibajočega. Tesnobni hrepeni po bližini in varnosti ter želi od drugega nenehno potrditve ter zlitost, drugega pa to plaši in odhaja stran, ker ne zmore biližine. Oba sta se v otroštvu naučila, da je iskanje bližine boleče in v odnosu se to ponavlja znova in znova. Dokler ne ozavestita primarnih ran ter se skupaj naučita varne naveznaosti, ki vsebuje zaupanje, bližino, ki ne duši in sproščeno prejemanje ter dajanje.
