STROKOVNE OBJAVE
Inštitut Vita Bona vam želi poleg terapij omogočiti vpogled v nova znanstvena dognanja. Pri tem bomo sodelovali z našimi družinskimi terapevti, ki bodo tedensko objavljali strokovne novosti iz specializiranih področij.
Odrasli otroci alkoholikov
Otrok, ki odrašča ob staršu, ki je odvisen od alkohola, dobi namesto občutka varnosti, potrditve, izkazovanja ljubezni in spoštovanja, kup neprijetnih občutkov v obliki strahu, sramu, jeze in posledično nizko samopodobo.
Z občutki ni nič narobe, če so pri otroku opažena, potrjena in zregulirana na sočuten način. Alkoholik pa sam ni čustveno zrel, saj verjetno v njegovem otroštvu ni bilo varne odrasle osebe, na katero bi se lahko zanesel in bi mu stala ob strani ob vseh preizkušnjah in čustvenih stiskah. Tako se destruktivni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, dokler si nekdo ne prizna težave, jo skuša ozavestit in prekinit verigo igre žrtev-rabelj. Definicija zasvojenosti je, da posameznik nima več kontrole nad neko substanco ali vedenjem.
Alkoholik postavi steklenico na prvo mesto, saj mu stanje opitosti nudi trenutno olajšanje nepredelanih čustvenih ran. Razmere v njegovi družini pa se slabšajo, odnosi postanejo kaotični, zaupanje pa je porušeno. Partnerka, ki ostaja v odnosu in utopično upa, da bo partnerja spremenila z nadzorom in kontrolo je soodvisna, saj ne zna jasno postaviti meje in zaščiti sebe ter otroke pred bolečino in zlorabami, ki jih alkoholik povzroča. Mama, ki ima ves svoj fokus obrnjen na partnerja in se nenehno obremenjuje s partnerjevo težavo, spregleda svoje otroke in se z njimi ne zmore čustveno povezati. Tako otroci odraščajo brez staršev, ki bi jim nudili varnost in kljub temu, da so fizično prisotni, so čustveno odrezani.
Alkoholizem velikokrat pripelje tudi do čustvenega ali fizičnega nasilja in otroci ob tem doživljajo tesnobo, zmedenost, in občutek nepredvidljivosti, ki ga ponotranjijo
Oče je enkrat trezen in se vede umirjeno, drugič spet ob abstinenčni krizi lahko doživi izbruhe besa in agresije, potem pa pride domov pijan in se vede popolnoma drugače, lahko nasilno, lahko pasivno in neodzivno ali pa se fizično umakne za dlje časa. Ker si otrok želi varnosti in ljubezni, mu vsa ta nepredvidljiva vedenja vzbujajo veliko strahu, lahko se začne spraševati, kaj je z njim narobe, da se starša vedno drugače odzivata na njegove potrebe. Takšni otroci se težko sprostijo v svoji otroški igrivosti, so nenehno na preži v kakšnem stanju je odvisnik in njegov partner in vse skupaj predstavlja preveliko breme. V takšnih družinah se lahko zgodi čustveni incest, ko npr. mama svojega sina nehote povleče v odnos čustvenega partnerja, saj se ne more povezati z alkoholikom, ki beži iz odnosa in ni sposoben resnične intimnosti.
Poznamo različne odvisnosti, ki jih takšen otrok lahko razvije: alkoholizem, deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…
Otroci alkoholikov odrastejo z občutkom manjvrednosti, zapostavljenosti in z globoko čustveno rano. Čeprav si prisežejo, da bo vse drugače, ko bodo imeli svojo družino, se zgodba velikokrat ponovi. Sami lahko padejo v past odvisnosti, saj iščejo zunaj sebe nekaj ali nekoga, ki bi jih osrečil, zapolnil veliko praznino, ki jo čutijo v sebi, kar pa seveda ni mogoče. Ni nujno, da takšen odrasli otrok alkoholika postane alkoholik. Poznamo različne odvisnosti, ki jih lahko razvije: deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…vse to lahko služi kot pobeg od odnosov in bolečine, ki so jo odnosi v zgodnjem, ranljivem obdobju povzročili. Velikokrat se odrasle hčerke alkoholikov nezavedno zaljubijo v alkoholika ali nekoga, ki to kasneje postane in postanejo same odvisne od odnosov, ter brez pomoči terapevta in dela na sebi ne zmorejo prekiniti disfunkcionalnega odnosa. Tudi če tak nezdrav odnos prekinejo in ne zacelijo starih ran, se kmalu spet znajdejo v podobnem odnosu.
Velikokrat se ljudje sprašujejo, zakaj se zapletajo vedno s partnerji, ki ne zmorejo pristnega intimnega odnosa in so odvisniki. Odgovor leži v primarni družini, posameznik ponotranji vzorce in vzdušja ob katerih odrašča. Kljub razumskemu delu, ki ve, da je takšen odnos nezdrav, ga na nezavedni ravni privlači odnos, kjer čustveno podoživlja vse stare, poznane bolečine, z razlogom, da se prečuti in predela preteklost.
Otrok mora sebi dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve
Odrasel otrok alkoholika mora sam zgraditi svojo lastno vrednost, ki je bila v otroštvu poteptana, znotraj sebe mora odkriti kdo zares je in kaj želi v življenju početi. Sebi mora dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve. Prečutiti mora občutja, ki niso bila dovoljena v primarni družini in se znebiti bremena, ki so mu jih naložili starši. Vse to se lahko zgodi v odnosu z izkušenim psihoterapevtom, počasi in z vztrajnostjo. Ljudje, ki razrešijo stare vzorce, postanejo veliko bolj sočutni, razumevajoči in živijo lepše, mirnejše življenje ter se znajo prebiti skozi izzive, predvsem pa postavljajo jasne meje drugim brez občutka krivde. Pot iz krempljev posledic alkoholizma ni lahka, je pa mogoča z odločitvijo, vztrajnostjo in predanostjo, predvsem pa z iskanjem odgovorov v globini človeške duševnosti.
Saša Petrovič, zakonska družinska terapevtka
Prazniki so lahko čas, ko nehamo bežati.
Čeprav naj bi bili prazniki čas veselja, so za marsikoga čas občutkov bolečine in osamljenosti. Vse prevečkrat gre za dneve, ko so na preizkušnji odnosi, še posebej, če so ti že načeti. Spet se nam bližajo praznični dnevi, na kar nas že nekaj tednov opozarjajo reklame, plakati in okrašeno mesto. Toda vse to lahko pripelje še do večje stiske, drži?
V predprazničnih dneh se toliko oglašuje praznična evforija, da ljudje res lahko začutijo močno željo po povezanosti, željo po bližini, željo po miru. In ko ves zunanji blišč lučk mine, ostane to, kar v nas pa res je – ne le romantika, ampak tudi žalost, tudi strah, tudi solze in v veliko primerih tudi osamljenost. Ostane vse tisto, kar nosimo skrito v sebi iz preteklosti in vse nepredelano iz sedanjosti. Ko ni več evforije, pride prostor res za nas in za vsa občutja. In če so v ozadju še težke izkušnje praznikov iz otroštva, jih je težje doživeti kot nekaj lepega.
Kot terapevt čutim, da je bistveno, da klientom pokažemo, da je tudi osamljenost in praznina lahko del nas in da so to samo občutki, ki so težki, ampak naši.
Kdo so ljudje, ki so še posebej dovzetni za praznično praznino? Je morda potrebna pozornost do tistih, ki se soočajo s psihičnimi težavami?
Morda bi bilo bolje rečeno, da tisti, ki se ne soočajo – vsak od nas, ki bi recimo bežal od lastne žalosti, tesnobe, strahu, sramu in ostalih občutkov, je dovzeten za to, da prazniki sprožijo proces čustvovanja. Res pa je, da so navadno najbolj dovzetni posamezniki, ki jim je tudi sicer hudo: npr. ljudje, ki imajo občutek depresije, samomorilne misli, hitre menjave razpoloženja, samodestruktivna vedenja… Pri vseh omenjenih se težki občutki lahko v prazničnih obdobjih še poglobijo. Pozorni pa moramo biti tudi na ostale, predvsem starejše in mladostnike. V zadnjem času se namreč povečuje število mladostnikov, ki praznike preživljajo na socialnih omrežjih, v resnici sami in osamljeni (prav tako kot marsikater starejši).
Ampak čutiti bolečino in osamlljenost med prazniki nikomur ni lahko?
Seveda ne, ampak se da (kjer ne govorimo o psihopatologiji). Biti v bolečini in v osamljenosti je hudo in stiske so lahko precej hude. Po drugi strani pa so vse to samo občutki. In vem, da takšni stavki zvenijo lahkotno, ampak tudi osamljenost je samo občutek. Kot žalost, strah, sram, veselje…. In vse občutke se lahko naučimo sprejeti. Ne čez noč in ne takoj, ampak je mogoče. Začne se s tem, ko si priznamo, da nam je težko zdržati z občutkom osamljenosti, ampak da ga lahko predihamo. Samo če dihamo in smo pozorni na telo, lahko občutki minejo – ko jih sprejmemo. Seveda pa ne vedno in takrat je potrebno poiskati strokovno pomoč. Na terapijah se učimo sprejemati sebe in vse občutke v nas.
Če negativna čustva s prazniki ne minejo? Kam po pomoč? Kateri so alarmantni znaki, da je pomoč nujna?
V takem primeru, ko težki občutki ne minejo ali se poglabljajo, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Pomagajo nam lahko različni strokovnjaki na področju mentalnega zdravja: psihoterapevti (zakonski družinski terapevti), (klinični) psihologi, psihiatri. Znaki so različni, npr grožnje s samomorom so najbolj očitne in vsako je potrebno vzeti resno. Vidni znaki so npr. upad energije in želje po druženju, zapiranje vase, nespečnost, nezmožnost občutenja veselja, spremembe telesne teže, povečani občutki krivde, sramu in strahu,…V takih primerih je nujna psihoterapevtska pomoč.
Prazniki so lahko torej polni tesnobe in žalosti, ali pa so lahko bolj mirni. Kako lahko sami naredimo praznike drugačne, ne samo bleščeče, ampak tudi mirne?
Eno priporočilo, ki ga navadno dam staršem, je to, da naj bodo to res prazniki miru. Ko je družina zbrana in ni pomembno, ali je stanovanje popolnoma očiščeno, smrekica povsem okrašena in kater tip hrane bomo jedli; pomembno pa je, da smo lahko mi – mi, da lahko zdržimo skupaj v enem prostoru, kjer ni npr. prižgana televizija in drug mimo drugega gledamo že petič isti film. Ampak da se zmoremo pogovarjati in preprosto uživati v družbi drug drugega. To je navadno težko tam, kjer odnosi tudi sicer »škripajo«. Na praznične dni se namreč še bolj začuti ta tesnoba in narediti nekaj novega v takih primerih je res izziv. Prvi korak je morda ravno to priznanje, da prazniki ne potrebujejo biti popolni, tako kot tudi starši ne.
Kaj pa mladi, na primer tisti, ki nimajo družin in so obdani samo z mladimi družinami. Kako pa naj po vaše oni preživijo praznike?
Verjamem, da tudi tisti, ki niso v partnerski zvezi ali družini, imajo ljudi, ob katerih se lahko počutijo ljubljeni, želeni, hoteni – morda še bolj, kot so se v svoji (primarni) družini. Nasploh se mi zdi pomembno, da se v prazničnih dneh obdamo z ljudmi, ob katerih se lahko počutimo sproščeni, sprejeti, umirjeni. Hkrati pa je za vse, tudi za poročene, bistveno, da najdemo čas zase. Trenutke, ko smo sami s sabo, se razvajamo, umirimo in lahko tudi naredimo nekaj zase, se imamo radi. Samski imajo v tem primeru celo več opcij: lahko si vzamejo več časa za razvajanja samega sebe, si privoščijo kakšna potovanja oziroma vse tisto, za kar prej ni časa, lahko pa se obdajo z ljudmi, kjer se počutijo dobro. Pravzaprav je pomembno za vse enako: da kjerkoli že smo, zmoremo biti avtentični, pristni sami s sabo. Na kakršenkoli način že to pomeni.
Kaj za vas pomeni imeti rad sebe, v teh prazničnih dneh?
Imeti se rad je stavek, ki nosi več razlag in za vsakogar so različne. Ne pomeni samo to, da si privoščimo dobro kopel in poskrbimo za naše telo (čeprav je tudi ta del pomemben!), ampak tudi za svojo dušo. Za enega šolarja je to takrat, ko prvič reče ne zafrkavanju, za vzgojiteljico to, da prosi za dodatno pomoč, za podjetnika to, da ne dela toliko nadur, za mamo to, da si da dovoljenje, da ne naredi vsega sama… imeti sebe rad pomeni drzniti si biti ranljiv, v odnosu do sebe in do drugih. Spregovoriti tudi o tem, da nam prazniki niso všeč, ker nosijo bolečino. In da si dovolimo da je v redu tudi to, če ne želimo praznovanja. Predvsem nehati bežati od vseh težkih občutkov. Radi se imamo, ko se lahko veselimo in ko zmoremo jokati, tudi v dneh, ko vsi pričakujejo le nasmehe.
Kaj bi bilo pa vaše sporočilo klientom, v novem letu?
Da jih imam rada, da jih nosim v srcu in da kljub temu, da se v teh prazničnih dneh ne vidimo, smo povezani. Terapevtski poklic pomeni povezanost z ljudmi, četudi se proces prekine ali zaključi. Sicer pa jim želim čim več odločitev, da zdržijo s svojimi občutki, kakršnikoli že bodo med temi prazniki. In da jih bi v novem letu spremljali ljudje, ob katerih bi se čutili ljubljene.
Katja Knez Steinbuch,
Zakonska družinska terapevtka
(intervju za na njena.si)
Zaljubljenost je minila? Kako ohraniti dober odnos?
Je zaljubljenost minila? Kaj narediti sedaj? Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerskih odnosih zato, da rastemo, da skupaj odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko predelujemo. Temelji na tem, da zmoremo najti stik s sabo in s partnerjem, ter se zavedati tako obrambnih mehanizmov, kot naših osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se tako učimo, da moramo konflikte prepoznati kot vir možnih sprememb, ne pa vir trpljenja.
Kaj se zgodi, ko se zaljubimo?
Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni in doživeti. Trenutki, ko nam razbija srce, ki jih marsikdo opiše kot “metuljčki v želodcu“, nepopisno privlačnost in željo po zbližanju z drugim. Na začetku spoznavanja se čutimo zelo ljubljene, hotene, zaželene in opažene. Vse to spremlja koktajl hormonov, ki povzroči, da ne vidimo naših razlik, le skupne točke. Pari dostikrat rečejo, da so si enaki, ker prihaja do tako močnih občutkov simbioze. Teorija relacijske družinske terapije gradi na tem, da se zaljubimo na podlagi t.i. somatskega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti, ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na podlagi valentnosti, skladnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se vse obrne in začnejo se spremembe, ki pa so normalne – če želimo preiti v odnos, ki je varen. Te spremembe se morda zdijo strašljive, ampak so nujne, da se odnos sploh začne. Da lahko ljubimo, moramo prenehati »biti zaljubljeni« in to je naravna sprememba in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.
Narava poskrbi, da srečamo osebo, ob kateri lahko čustveno rastemo
Zaljubljenost je obdobje, ko se nam zdi, kot da smo zaradi partnerja v oblakih, a v resnici se zaljubimo v najmanj kompatibilno osebo – osebo, ki nam lahko povzroči največ bolečine in je najmanj zmožna odgovoriti na naše osnovne človeške potrebe. To se zgodi zato, ker samo v takšnih odnosih lahko zares rastemo. Narava nas prisili, da se srečamo z osebo, ki nam prebudi vsa skrita, najtežja nezavedna občutja iz naše lastne preteklosti. Z osebo, ki spodbudi naše najhujše nočne more. Le ob takšnih ljudeh lahko predelamo vse nezavedne pretekle težke občutke in samo tako lahko zares rastemo. Zato hčerka odsotnega podjetniškega očeta dobi partnerja, ki bo npr. športnik in zaradi svojega zasedenega urnika podobno odsoten, kot je bil njen oče. Ravno ob tem moškem, ki je izjemno podoben njeni primarni ranjenosti lahko predela svoje otroške nezaceljene rane. Gre za rane, ki jih je doživela ob očetu, pa si tega sploh ni nikoli priznala. Partnerski odnos je zanjo priložnost, da se sreča s svojim notranjim otrokom in zaceli svoje stare rane – ali pa kriči ob partnerju dvojno bolečino, ki se je sploh ne zaveda. V resnici je prav njen partner zanjo najbolj popoln, ker le z njim predela svojo bolečino. Sin posesivne mame pa se bo zaljubil v partnerko, ki bo podobno omejevala njegovo svobodo in mu težko zaupala, tako kot mu ni zmogla mama. Vsa zapletenost s partnerko se mu ponovno dogaja zato, da bo nezavedno spodbudila razrešitev njegovih preteklih ran. Če bi oba vedela vnaprej, da se bosta srečala – osebo, ki bo ponovila njune najhujše, a v resnici že preživete groze, bi se najbrž na daleč izognila drug drugega. Toda narava želi drugače in poskrbi za to, da v odnosih res lahko rastemo, če se za to zavestno in sočutno odločimo. Odnos je odločitev, ki ni enkratna in zahteva veliko vsakodnevnega odločanja in sočutja do sebe in drugega.
Zasvojenost s hormoni oz. odnosi
Narava, oziroma naše telo v fazi zaljubljenosti poskrbi za to, da razlik ne opazimo. V našem telesu se zbudijo tako močni hormoni (npr. oksitocin in dopamin), kot da bi bili pod močnim vplivom substanc. In res smo, čeprav slednje niso zunanje, pač pa jih proizvede kar telo samo. Zato opazimo le dobre lastnosti partnerja in ker smo »predozirani« svoje moči usmerimo v to, da smo partnerju všeč.
Če smo v otroštvu doživljali čustvene, fizične in spolne zlorabe (kjer se zaradi aktivacije možganske strukture, imenovane amigdala in zaradi aktivacije močnega občutka strahu prav tako zbujajo močni hormoni, kot sta npr. kortizol in dopamin), lahko s hormonskimi stanji postanemo prav zasvojeni. Zato se pogosto ob nepredelanih travmah dogaja, da se odrasli hitro zaljubljajo, prav tako pa hitro zbežijo iz odnosa. To je tudi razlog, zakaj se znajdejo kot odrasli v nasilnih, za družbo povsem nesprejemljivih odnosih in v njih vztrajajo, tudi ko zaljubljenost mine – ker povečani hormoni zahtevajo svoj dolg, ker lahko govorimo o močnih zasvojenostih z odnosi (v resnici pa s hormoni, ki se ob zlorabljajočih odnosih sprožajo).
Ko zaljubljenost mine …
Vsaka zaljubljenost se enkrat konča. Takrat se srečamo z upadom hormonov in opazimo, kakšna je realna podoba partnerja. Spoznamo ga takšnega, kot res je, in “začnemo” videti njegove napake. Opazimo pa tudi svoj del “krivde”: kako smo morda spregledali naše različnosti, šli čez sebe, ali pa se celo preveč žrtvovali za odnos. Če nam je bila na začetku všeč partnerjeva stabilnost in mirnost, nas kar naenkrat moti, zdi se nam dolgočasen in si želimo živahnejšega partnerja. Če nam je bila všeč partnerkina intenzivnost in je bil v zaljubljenosti intenziven občutek, da le ob njej lahko zaživimo, se nam kar naenkrat zdi, da je preveč živahna in nas to začne motiti. Lastnosti, ki smo jih na začetku oboževali, nas potem spravijo v stisko in tesnobo. Ker sprevidimo, da smo zelo spregledali sebe in se znašli ob osebi, ki ni več ista (čeprav v resnici je, le hormoni so nam onemogočili tak pogled), se začne naslednja faza, boj za obstoj. Podobno kot faza pri otroku, ki ji radi rečemo trma (ki se navadno burno pojavi pri otrokovem drugem, tretjem letu, ko se zave svoje ločenosti od mame), ko otrok začne postavljati svoje razmejitve. Ker se s tem, ko spregledamo, povečajo naše razlike, se povečajo tudi prepiri.
S padcem hormonov se moški in ženske soočamo različno
Ko hormoni upadejo, se ustrašimo in pademo v naše lastne obrambe. V dinamiki umika in približevanja ženske pogosto začnejo pritiskati (preko kritike, zahtev, omejevanj …), moški pa se pogosto umaknejo: ker jih sprememba isto prestraši, tako da izgleda, kot da se jim ne da več. V kolikor pa so v igri še otroci, pa se dinamika popolnoma spremeni. Beg moškega se zgodi tudi zato, ker je zanje strašljiva ideja, da bo zdaj partnerka končno spoznala, kakšni so zares, v njihovi lastni samopodobi: nesposobni, dolgočasneži, nevredni, ipd. Odvisno glede na to, kar je njihov izbrani način samozaničevanja. Ženske, ki do teh čutenj nimajo vpogleda, pa se ob begu še bolj prestrašijo in začnejo pritiskati na različne, lahko celo ponižujoče načine. Tako se prej močno zaljubljen par čez noč znajde v dinamiki izogibanja drug drugemu, ki jo spodbuja strah pred intimo.
(Google, FB, Bruce Muzik)
Faza boja za prevlado
Ker se količina prepirov poveča, si navadno partnerji želijo pomiritve. V želji, da bi se spet povezala, hkrati pa ohranila svojo različnost, oba zmotno mislita, da se mora partner spremeniti, da nam postane podoben (ali spet podoben, čeprav nam v resnici nikoli ni bil). Fazi boja, ali prevzema kontrole bi lahko tudi rekli boj za to, da smo spet slišani in sprejeti. Del nas je prepričan, da je najlažja pot, da spremenimo partnerja – tako kot smo kot majhni otroci verjeli, da če trdno izrazimo svojo voljo, bo mama znižala mejo in nam omogočila svobodo. Ko začnemo s poskusi spreminjanja partnerja (ki se kažejo v obliki pojasnjevanj, kritik, razlag, odhodov,…), upamo, da bomo sprejeti takšni kot smo. Odnos, ki je bil varen, postane odnos nesigurnosti, kjer nismo sprejeti in povezani. V tej nepovezano fazi se srečamo z dvema načinoma soočanj: ali poskušamo partnerja zelo spremeniti (izražamo potrebe), ali pa se od njega umakniti, ker je preveč. In vse to je normalno, če si želimo zares varnega odnosa.
Ko se povečajo prepiri, navadno po upadu hormonov, se zgodi tudi veliko število razhodov. To je hkrati tudi čas, še preden se na drugega zares navežemo – že otrokova osnovna navezanost naj bi se namreč gradila nekje do 3. leta, podobno pa se odraža v partnerskih odnosih. Ko se hormoni nehajo sprožati in se zavemo, koliko smo se predali drugemu, se želimo ponovno najti, svoje meje in svojo avtonomijo. To je čas, ko želimo biti ob partnerju, ampak ostati samostojni. Začne se boj za prevlado in ker ne znamo komunicirati, se lahko zgodi razhod ali prevara (odvisni odnos), lahko pa se naučimo komunicirati in živeti drugače.
Poleg razhoda ali razdajanja obstaja tretja možnost – ljubiti zavestno, čemur rečemo sočutno partnerstvo.
To pomeni, da namesto, da ob sebi opazimo partnerja, ki nam gre najbolj na živce, ga začenjamo sprejemati kot tistega, ki je najbolj usposobljen, da omogoči našo osebno rast. Namesto da vidimo odnos zgolj kot nekaj varnega, pozitivnega in srečnega, si dopustimo, da je lahko tudi vihrav, da lahko znotraj njega sploh zrastemo. To pa je navadno težko in zahteva daljši proces: da se skupaj naučimo videti svoje lastne nepredelane rane, svoje obrambe, se zavestno odpovemo napadom in kritikam, ter krutim prepirom – ko se naučimo tega, lahko vstopimo v stabilno fazo. Takrat lahko dojamemo, da ne moremo spremeniti partnerja in ne partner nas – gre za proces, ko počasi začenjamo sprejemati partnerjevo drugačnost. Če uspemo pretrgati nespoštljive načine komuniciranja, šele lahko vstopimo v odnos, kjer pripadamo, v odnos, kjer je povezanost in zavezanost. Če to ne gre, lahko pomaga partnerska terapija, ki razišče vzroke nepovezanosti in pripelje v fazo zavestnega, sočutnega partnerstva. Šele v tej fazi smo pripravljeni na resen odnos in se lahko zares predamo, zavežemo in poročimo.
Katja Knez Steinbuch,
zakonska družinska terapevtka
Več zanimivih info na:
https://www.facebook.com/groups/1710831152467956/?ref=br_rs
http://www.loveatfirstfight.com/
Prosim posili me! Ali je spolna zloraba res igra dveh?
Spolna zloraba ni enakovredna igra dveh, pač pa kaznivo dejanje enega nad drugim.
Pred dnevi je bila objavljena kolumna Vesne Vuk Godina o spolnih zlorabah, ki je osvetlila zanimiv sociološki pogled na holivudsko ameriško družbo. Gre za kraj, kjer se dnevno odvijajo boj za prevlado, boj za vloge, boj za uspeh. Hollywood je res zanimiv in nepogrešljiv, a vsebuje tudi zlorabljajoč boj. V omenjeni kolumni je bilo izpostavljeno vprašanje konsenzualnosti spornih spolnih dejanj, ki naj bi jih zagrešil znani ameriški producent Harvey Weinstein. Iz interpretacije Vesne Vuk Godina je bilo moč razbrati precejšnje nepoznavanje osnovnih mehanizmov (spolne) zlorabe. Kot družinski terapevt dnevno delam z žrtvami spolnih zlorab – naj bodo to brutalna posilstva ali skoraj neopazni dotiki – imam pa za razliko od akademskih avtorjev drugih znanstvenih smeri več neposrednih izkušenj in žrtve takšnih zlorab tudi razumemo. Oziroma naj bi bi jih razumeli. Seveda je holivudsko življenje precej drugačno od poprečnega slovenskega, toda večina obširnejših raziskav spolnih zlorab izhaja ravno iz Združenih držav.
Spolna zloraba – žrtev vsaka tretja ženska (SZO 2016) in vsak peti moški.
Spolna zloraba je vsaka neželena spolna aktivnost, pri kateri storilec uporablja silo. Fizično ali psihično. Če izhajamo iz dejstva, da je po laični oceni Vesne Vuk Godina Harvey Weinstein pokvarjenec, ki si brez debate zasluži obsodbo, potem v nadaljevanju težje razumemo njeno nepotrebno razpravo o soudeležbi oziroma celo o sokrivdi žrtev. Spolni odnos se namreč zgodi, kadar si dve osebi želita spolnosti in se zanjo odločita brez prisile, v nasprotnem primeru, logično, govorimo o spolnem nasilju. Radhika Coomaraswamy pod spolno nasilja izrecno navaja spolno nadlegovanje, ki vključuje zahtevo po spolnih odnosih, v zameno za kaj drugega (npr. službo). Stroka si je glede tega tudi sicer precej enotna. Glede na to, da tuji mediji poročajo, da se je omenjeni producent odločil za zdravljenje zasvojenosti s spolnostjo, je s tem celo sam dal jasno sporočilo, da ima težave na tem področju. Zato razprava o vzajemni igri v tem primeru absolutno ni na mestu.
Spolna zloraba – mehanizem izsiljevanja
Spolno zlorabljeni se navadno res kontinuirano ciklično zapletajo v zlorabljajoče odnose, ampak ne iz koristoljubja (čeprav se ta ekonomski vzrok pogosto pridruži glavnemu, tj. psihološkemu vzroku), ampak zato, ker jih v to žene mehanizem kompulzivnega ponavljanja nepredelanih vzdušij. Termin kompulzivnega ponavljanja nakazuje, da se storilci in žrtve res med sabo nezavedno prepoznajo, nikakor pa niso v tem enakovredni, še manj pa da bi bili del iste igre. Ne moremo namreč zanemariti disproporcionalnost socialne moči in percepcije integritete v medijskem prostoru. Storilec pri svojem delovanju namensko uporablja mehanizem izsiljevanja, ki so ga žrtve pogosto že bile deležne v preteklosti. Žrtev spolne zlorabe z vsakim novim poskusom ponavljanja starega vzorca naivno, utopično upa, da se bo tokrat situacija spremenila in da naslednjič ne bo več zlorabljena. Tega mehanizma se dobesedno ne zaveda. Kar pa ne pomeni, da ni odgovorna – ampak izključno zase, nikakor pa ne za dejanja storilca. Za izvedbo nasilnega dejanja namreč nista potrebna dva, pač pa le eden. Za nasilno dejanje lahko prevzame odgovornost izključno storilec.
Nagnjenosti k ponovitvam
Da se žrtev kontinuiranih zlorab zares zave svojega početja (nagnjenosti k ponovitvam), je treba slednjega v procesu terapevtske obravnave sočutno ubesediti. To je nujno zato, da žrtev prepozna svoje slepe pege, svojo ranjenost in da se ne spravlja več v nevarne situacije, ki se po pravilu končajo še slabše kot predhodne. Če pa žrtvi sredi terapije (ali pa kjer koli drugje pravzaprav) pripišemo krivdo ali soudeleženost v procesu zlorabe, jo s tem ponovno zlorabimo. Še posebej, ker se žrtve vedno čutijo osramočene in krive, še preden jim to pripišejo tudi ostali. Nekatere žrtve zaradi travmatičnih izkušenj ter raznih občutkov (strah, krivda, sram ipd.) spolnega nasilja ne bodo nikoli prijavile. Zato so stavki, ki žrtve obsojajo, češ da bi lahko naredile prijavo, pa jo niso, izjemno destruktivni in tega bi se moral zavedati vsak. »Vsaka, ki jo je Weinstein prisilil v seks ali jo celo posilil, bi lahko odšla takoj na policijo. In dejanje prijavila. Pa ga ni. Bile so tiho«, je misel, ki v tem smislu povsem zgreši bistvo problema. Jemati si pravico razpravljanja, zakaj žrtve ne oddajo prijave, je precej pogumno. Pogumno zato, ker ne moremo vedeti, kako se bo počutila žrtev, ki bo to prebrala in kam jo bo odneslo.
Spolna zloraba – realna zgodba
Ena od mojih nedavnih terapevtskih izkušenj je tudi delo s parom, kjer je dekle pred kratkim doživelo spolno zlorabo, in sicer v obliki posilstva. S storilcem se je tisti večer prej družila, ampak je vseeno izrazila nestrinjanje s spolnim aktom pred dogodkom. Kar pomeni, da je povsem evidentno, da se je odvilo spolno nasilje – čeprav bi morda kdo polemiziral, zakaj se je z njim sploh družila in zakaj ga ni ustavila? Ali pa zakaj ga ni prijavila? Vse to je irelevantno, ko pride do obravnave zlorabe. Nazadnje klienta nista prišla na terapevtsko srečanje v dogovorjenem roku, ker je imela gospa pred kratkim neljubo srečanje s storilcem, tik zatem pa ji je še prijateljica rekla, da »se dela žrtev«. Žrtvi je rekla, da se pretvarja. Da ni res. Sledil je poskus samomora. Zaradi ponovnega srečanja in ene same nepremišljene izjave.
Vzdušje po spolnih zlorabah je izjemno senzitivno, travmatično in žrtve šele postopoma dojemajo šok, v katerem so se znašle. In če v tem trenutku naletijo na neslišanost ali obsojanje, je to lahko zanje tudi življenjsko nevarno.Besede in prepričanja imajo težo. Sploh prepričanja, ki so napačna in ki lahko prizadenejo. Za spolno zlorabo nikakor nista odgovorna dva. Ali ste vedeli, da je pri brutalnih zlorabah pogost primer, ko nekdo jasno izrazi svoj »ne« in ne želi odnosa, ker pa se posiljevalec ne ustavi, se vseeno zgodi organska sprememba v telesu in žrtev doživi orgazem, pri tem pa se gnusi sama sebi? Pri takih primerih je še huje, ker je krivda žrtve intenzivna in posiljevalca sploh ne zmorejo prijaviti. Vam je poznan izraz »Stockholmski sindrom«? Nanaša se sicer na odnos med ugrabitelji in žrtvami, ampak je njegove vidike možno prepoznati tudi v primerih spolne zlorabe, ko ima žrtev kljub gnusu in odporu močno potrebo, da storilca zaščiti, ali pa ji celo postane (spolno) privlačen. To je pogosto npr. pri tistih primerih, kjer so žrtve doživele incest v otroštvu. To sta le dve brutalni posledici, ki splošni javnosti načeloma nista samoumevni.
Spolna zloraba – manjši tabu kot včasih
Kljub temu, da so danes spolni napadi manjši tabu kot v preteklosti, še vseeno veliko primerov ostaja neprijavljenih, ali pa že zastarajo, ko žrtve prvič začutijo željo po prijavi. Pritiskanje na krivdo žrtve seveda včasih deluje tudi pozitivno, a le na kratek rok. Na krivdo so občutljive žrtve spolnih zlorab, ki se v sebi že tako ne čutijo dovolj vredne, potem pa jih še osramotimo s tem, kaj vse bi morale narediti, da bodo za nas sprejete. V resnici se potem čutijo še slabše, če jih ne ovrednotimo. Res je, da tišina ne pomaga nikomur in da s tem najbolj škodijo sebi in vsem ostalim, ki pridejo v stik z rabljem. Ampak prijave so del njihove osebne odločitve, na katero s pritiski krivde ni priporočljivo ukrepati. Žrtev, ki bo podala prijavo, zaradi zunanjega pritiska, se lahko sredi procesa še bolj zlomi in ponovno počuti zlorabljeno. Dokazovanje spolnega nasilja je za žrtve namreč izjemno ponižujoče: ponovno opisovati travmatično izkušnjo, ponovno izpostaviti svoje telo (če želijo karkoli dokazati, so slednji nujni) in dati se raztrgati odvetnikom, v znanih primerih pa tudi javnosti, pač ni enostavno. Po drugi strani pa si žrtve na tak način lahko ponovno povrnejo svoje dostojanstvo in dobijo nazaj svojo moč in kontrolo. In to je osnova, ki jim po travmatični izkušnji pripada.
Spolne zlorabe se ne dogajajo samo v Hollywoodu
Holivudski svet res ni naš svet, a hkrati ni tako oddaljen. Tudi pri nas se igralci in igralke srečujejo s kompromisi lastnih meja in boja za obstanek, prevlado. Tudi pri nas obstajajo tihe zgodbe, kjer so igralci v podrejenem položaju pripravljeni požreti marsikaj, ali pa so se na to že navadili. Z vsako zlorabo več ta zgublja svojo travmatičnost, ker jo žrtev lahko ponotranji, posvoji. Kar pa ne pomeni, da zlorabe ne nosijo močnih posledic. Telesa zlorabljenih na to navadno močno opozarjajo. Zlorabe se zagotovo ne dogajajo samo v filmskem svetu. Dogajajo se na vseh področjih našega življenja, v šolstvu, politiki, cerkvi in še marsikje.
Lupita in zloraba
A če se ustavimo za trenutek v Hollywoodu. Zgodbe igralk so precej jasne. Igralke, ki so omenjene v kolumni, v resnici bojda niso spisale pisem podpore. Celo Quentin Tarantino je priznal, da je vedel za zlorabe, ker naj bi Weinstein nadlegoval celo njegovo ženo. Lupita Nyong’o, ki je zaslovela s filmom Dvanajst let suženj, se je izpostavila s svojim primerom, kjer se spolna zloraba ni zgodila v brutalni obliki posilstva. Rdeča nit je vseeno jasna: kot ženska je ob producentu Weinsteinu nenehno doživljala ponižanja, nespodobna povabila in kontinuirano postavljala razmejitve. Kot da je samoumevno, da jih mora. In preživela, kljub temu, da je njegove ponudbe za delo celo zavrnila. Ampak tudi ona o tem ni upala javno spregovoriti, ker se je bala etiketiranja in obsojanja. Šele druge prijave so ji dale pogum in spodbudile tudi njeno izpoved. Primer Lupite Nyong’o kaže na to, da prijave so pomembne in potrebne in da je treba žrtve opolnomočiti v to smer. Še bolj kot to, pa piše, da ni vedela, da živi v svetu, kjer bo komu mar za njeno izkustvo s producentom. Želi si, da bi že prej čutila, da obstaja svet, ki bi imel posluh za njeno bolečino, da bi vedela že prej, da pravica lahko obstaja.
Ali ta svet obstaja pri nas? Na kaj pomislite, ko slišite o še eni prijavi posilstva? Bi raje zaščitili storilca ali žrtev? Bi raje razglabljali o tem, kaj bi morala žrtev narediti prej? Ste se vprašali kdaj, zakaj ste nagnjeni k eni ali drugi “rešitvi”? In zakaj tako razmišljate? Kakšen je namen vašega razmišljanja?
Dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen!
Kot terapevtka sem vedno znova šokirana, ko med strokovnimi izobraževanji ali pa celo med svojimi znanci naletim na pavšalne izjave, kot na primer “zakaj se pa ni zaščitila?”, “kaj je pa tam iskala?” ali “zakaj ga ni prijavila?”. Ste kdaj pomislili, da ravno te izjave in dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen? Kajti ravno takšno prelaganje krivde na žrtev tej onemogoča, da se postavi na noge. Poleg individualnega odgovora je seveda ključen tudi kolektivni, torej družbeni. Ob škandalu z Weinsteinom in še tisočimi neodkritimi malimi weinsteini se zastavlja vprašanje, ali v 21. stoletju lahko ustvarimo svet, kjer bod krivice dobile svoje ime in prostor na sodišču. V resnici pa tudi ni dovolj: prava krivica se lahko počasi izbriše le s popolnim priznavanjem tega, da smo drugega ranili. S prevzemanjem lastne odgovornosti, za kriminal, kot je spolna zloraba.
Link do članka Vesne V. Godina: http://www.onaplus.si/afera-weinstein-ali-kako-je-weinstein-masturbiral-zenske-pa-molcale-2
Foto: Pinterest, LA Progressive
Članek je posvečen vsem spolno zlorabljenim. Vam, ki vas je bolečina spolne zlorabe osebno prizadela in spremenila. V branje predlagam knjigo dr. Tanje Repič Slavič: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje.
Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka
Prvič v vrtec. Ali je postopno uvajanje dobro?
Prvič v vrtec!
Vstop v vrtec je velika sprememba za vse, stiska staršev in otrok ob tej temi je zato normalna. Omeniti moramo, da je uvajanje velik stres tudi za vzgojiteljice, ki morajo v jasličnih skupinah čustveno poskrbeti za večje število dojenčkov. Jaslične skupine vrtca iz stališča navezanosti niso najboljša oblika varstva: skupine so prevelike (kar je krivično do vzgojiteljic, sploh v času uvajanja), program pa ni usmerjen na čustven razvoj otroka, ampak v kognicijo. Zato v sočutnem starševstvu spodbujamo na začetku manjše skupine, drugačne oblike varstva in upamo, da se bodo vrtčevski normativi kdaj spremenili. Vrtec pa je vedno priložnost, da se starš in otrok ponovno povežeta, na drugačen način.
Kaj pa lahko naredimo v danih razmerah?
Za vzgojiteljice je pomembno, da se s starši uskladijo glede pričakovanj. Dobro je, če vprašanja staršev ne razumejo kot pritisk, ampak le kot temeljni strah in stisko ob odhodu otroka. In sprejmejo to kot del procesa. Za starše je pomembno, da zmorejo vzgojiteljem zaupati svoje želje in če ne gre, odkriti kakšni občutki vse se jim prebujajo.
Uvajanje naj bo prilagojeno otroku. Strokovnjaki čedalje bolj priporočajo uvajanje, ki je umirjeno, sočutno in počasno, če se da neprekinjeno. Prednost počasnega uvajanja je to, da otrok počasi pridobiva zaupanje v vrtec in navezanost vzgojiteljico, otrok in starš pa se povezujeta na nov način. To je izjemnega pomena iz stališče teorije navezanosti, kjer so dokazali da so izjemno pomembni načini, kako se otrokovi prvi bližnji povezujejo z njim. Pri hitrem uvajanju lahko pozabimo na separacijsko stisko otrok, ki je po 9-mesečni simbiozi s staršem logična in razumljiva, čeprav navzven ni vidna. Vstop v vrtec se ponavadi zgodi ravno v času, ko otrok počasi spoznava, da mama in dojenček nista eno. Raziskave so potrdile, da kjer otroci hitro vpeljani, doživljajo več stresa: otrok ima v času uvajanja povišan stresni hormon (kortizol) – kortizol se v primeru hitrega uvajanja do jutra ne zniža, v primeru postopnega uvajanja pa se tekom dne stopnja kortizola zniža. Hitro uvedeni otroci so lahko bolj razdražljivi, vse to pa vpliva na njegov imunski sistem. Nasprotniki postopnega uvajanja navadno izražajo skrb glede tega, da otroci v postopnih primerih več jokajo. To je sicer možno, ampak na ta način izražajo svojo stisko in je to v resnici pozitivno, čeprav je za vzgojitelje lahko naporno. Žal vsi starši nimajo opcije počasnega uvajanja, tem staršem se zato priporoča, da se otrokom popoldan povežejo 1:1, razumejo otroka in nagovarjajo njegove občutke. Otrok je neopremljen za soočanje s stresom in regulacijo le-tega, zato so vzgojitelji in starši izjemno pomembni.
O daljšem uvajanju piše Varjačič – Rajko v svoji knjigi Prvič v vrtec. Daljše uvajanje lahko poteka tudi do 4 tedne in sicer:
– 1. teden: starš ves čas z otrokom, največ do kosila (razen če otrok želi dlje)
– 2. teden: dlje, 1. dan enako, starš ob napovedi lahko gre; spanje – le če želi otrok
– 3. teden: starš je v skupini navzoč le dopoldan, vzamemo lahko že pred kosilom, poskus spanja
– 4. teden: ostanemo le še zjutraj pol ure, razen ob zapletu
Pri daljšem uvajanju je pomembno, da starš ne ovira interakcij vzgojiteljic in otroka in mu kljub svoji prisotnosti omogoča svobodo. Starševa prisotnost naj bo v pomoč vzgojiteljem: starši lahko pomagajo pri pripravi prostora za hrano ipd., oziroma naj bodo dejavni tam, kjer jih vzgojitelji morda potrebujejo.
Začetek uvajanja se vedno začne doma.
– doma: razlaganje o vrtcu, skupni nakup in pregled potrebščin, pravljice o vrtcu, sprehod mimo vrtca, …
– v vrtcu se najavite po dogovoru: boljše če ne vsi otroci naenkrat (izkoristite pa dneve odprtih vrat)
– uvajanje v jasli: urnik že pred prihodom v vrtec prilagodimo vrtcu, kolikor se le da
– prve dni naj starš sploh ne zapušča prostora
Ob uvajanju v vrtec se starši lahko srečajo z različnimi stiskami otrok, ki pa kažejo na to, da se skušajo soočiti s spremembo. Te stiske so normalne, olajšamo pa jih, če otrokom reguliramo vse možne občutke, ki se morda pojavijo (strah, osamljenost, jeza, žalost, …). Občutke reguliramo tako, da jih ubesedimo, zrcalimo občutke in otroku naklonimo več časa 1:1. Pri zelo majhnih pa pomaga, če vse stiske ubesedimo v obliki pravljice, kjer tudi prikažemo njihovo razrešitev. Uvajanja načeloma ne prekinjamo, razen v primeru, če se število vedenj s časom drastično poveča. Možne stiske otrok so slednje:
- Noče v vrtec
- „Ljubosumnost“ = želja po vključenosti
- Agresija
- Odvračanje hrane
- Jok ob prihodu
- Hlipanje = obup
- Odložena reakcija na vrtec
- Hipersenzibilnost
- Težave s spanjem ali izločanjem
- Zbolevanje
- Reakcija doma
- Regresija
- Bojazen = močan strah
STISKE STARŠEV so včasih lahko večje kot stiske otrok. Te stiske lahko čutijo tudi otroci in se zato težje uvedejo v vrtec. V takih primerih predlagamo, da uvaja v vrtec tisti, ki ima tam boljše občutke. Za starše je v vsakem primeru izjemnega pomena, da si priznajo svoje občutke in se z njimi soočijo, da izjokajo pogrešanje, strah, žalost, vsak občutek, ki se pojavi. Da jih ni sram, ker so to samo občutki, čisto naravni, včasih pač malo povečani. Več kot jih zmorejo ubesediti, večja je verjetnost, da se zmanjšajo. Starši se morajo soočiti z različnimi občutki, pojavijo se:
– negotovost
– nezaupanje
– strah pred neznanim
– strah pred lastno praznino
– napetost zaradi službe
– krivda
– sram
– jeza
– žalost
– lastna nepredelana slaba izkušnja uvajanja v vrtec, slabi spomini na vrtec
– težko vzdušje, pogojeno s trenutnimi okoliščinami: finance, ločitev, slab odnos, …
Normalno je, da sprememba lahko povzroči strah in nezaupanje. Če pa so ti občutki močni in vzgojiteljem kljub dobrim občutkom starši težko zaupajo, se je dobro vprašati zakaj. Vzgojiteljice imajo v takih primerih težavo, ko se ob uvajanju srečajo s prestrašenimi starši in ne zmorejo tega ubesediti, čutijo pa le kontrolo. Odnosi so v takih primerih lahko oteženi, zato je res pomembno, da se starši čimbolj povežejo z vzgojitelji.
Rešitev za starše, je v tem, da:
– si priznajo občutke
– če se ne zmorejo soočiti, poiščejo podporo pri bližnjih, lahko tudi strokovno pomoč.
– se pogovarjajo, delijo mnenja s drugimi starši
– se izobražujejo v smeri rahločutne vzgoje.
OTROK BO LAŽJE PRENESEL UVAJANJE, ČE…
– bo uvajanje prilagojeno njemu. Postopno in sočutno. Če imajo starši možnost, naj otroka prvo leto (v jasličnih oddelkih) pustijo do 6 ur.
– bo prej sledila priprava: daljši pogovor o malčku z vzgojiteljico in spoznavanje vseh navzočih
– bo otrok imel prve dni nenehno navzočnost starša
– ko se začno odsotnosti, naj bodo čim krajše in napovedane
– otrok naj ostane v vrtcu na začetku tisti del dneva, ko so njegove potrebe zadovoljene
– rituali ob odhajanju od doma jasni in vsak dan enaki (npr prebujanje, umivanje, igra, zajtrk, odhod)
– v vrtcu naj bodo dovoljene najbližje otrokove igrače, duda, flaška (dogovorite se vsaj za čas uvajanja)
– ga ne boste zapustili sredi joka. Potolažit, umirit, nato it… (ampak vedno pa predat otroka vzgojiteljici, v naročje, jasno in umirjeno)
– boste gradili dober odnos z vzgojiteljico – spoznajte jo!
– bo imel starša v stiku s svojimi občutki – če je starš v stiski, naj jo izjoka, ali predela s partnerjem ali prijateljico. Pomembno, da starš izrazi kar čuti
– uvaja očka! Tam navadno stiske precej manjše.
– bo slovo kratko in jedrnato in že prej napovedano
– doma brez sprememb, stalnost (ne sprememb sob, selitev ipd)
– čas le zanj, ko pride iz vrtca, 1:1
– uvajanja v vrtec se ne prekinja, stalen ritem prihodov in odhodov
– ko pridete ponj, mu dajte možnost, da sprosti napetost (jok ko zagleda)
– ne praznih obljub (prišel bom „takoj“, raje ne poveste kdaj, kot pa laž)
– si ga bodo vzgojiteljice zapomnile – prikupna ideja je majčka z napisom otrokovega imena.
KAKO OTROKU POMAGATI?
Otroci prenesejo tudi krajša uvajanja in se navadno hitro veselijo vrtca. Vseeno pa je dobro, da smo z otrokom v času uvajanja povezani, ga čutimo in v primeru izstopajočega vedenja razumemo, da je v stiski. Ob uvajanju naj bodo dovoljeni vsi občutki, tudi tisti, s katerimi morda težje zdržimo (žalost, jeza). Priporoča se veliko druženja 1:1 s starši in bližine preko objema, tople besede, nasploh topline in sočutja.
Predvsem pa, dragi starši: vsak začetek je težak in naporen. Kmalu pa bo otrok v redu, vi pa tudi. Drage vzgojiteljice in vzgojitelji, tudi to obdobje mine in pride tisto sproščeno, ko malčki postanejo pravi divjakci. Takrat veste, da se je uvajanje zaključilo in da sledijo nove dogodivščino. Prijetno uvajanje in lep začetek vrtčevskega obdobja vsem skupaj želim.
Ljubim te in sovražim, a ne morem oditi. Zakaj?
V FB skupino sočutno partnerstvo zadnje čase prihaja vse več ranljivih vprašanj na temo soodvisnega partnerstva, kjer je eden od partnerjev nasilen alkoholik, ki s svojim vedenjem vpliva na celo družino.
Pogosto pišejo mamice, ki imajo s partnerjem, s katerim so navadno tudi poročene, več otrok, dnevno »prenašajo« nasilje nad sabo, nasilje nad otroci in še alkohol. Zgodbe so pogosto tudi nasprotne, le bolj skrite. Alkohol pogosto nadomestijo tudi droge, igre na srečo, zasvojenost s pornografijo, ali pa generalno s spolnostjo. Družine vztrajajo skupaj v (za marsikoga) nemogočih pogojih, preplavljene s težkimi občutki sramu, terorja, gnusa, besa in žalosti. Ne zmorejo si najti strokovne pomoči, čeprav si želijo spremembe, ali pa celo zapustiti nemogoče okoliščine, a ne gre. O teh družinah žal nemalokrat beremo tudi v Črni kroniki, kjer najdemo grozovite opise zaključkov tega nasilja. Podatki kažejo, da se statistike nasilja zaradi primerne preventive nižajo, še vseeno pa je teh primerov občutno preveč.
Govorimo o t.i. odvisnih odnosih, kjer so partnerji kljub ekstremnim razmeram močno povezani, isto pripadnost svojemu domu pa čutijo tudi otroci. To zvezanost naša družba težko razume, zelo dobro pa jo razloži nevroznanost in psihoterapija. Otroci, ki so odrasli v travmatičnih vzdušjih, ki so jih zaznamovale kontinuirane zlorabe, zasvojenosti, psihične bolezni in podobno, imajo lahko spremenjene možganske strukture. Ameriške raziskave travme kažejo, da se spremembe kažejo v manjši velikosti možganov, poškodovanem razvoju hemisfernega nitja, v manjšem hipokampusu, v pomanjšanjem razvoju prefrontalnega korteksa in celo v amigdali – kar močno zaznamuje njihove zmožnosti presojanja in kontrole impulzov. To pomeni, da lahko delujejo hipersenzibilno, z manjšo kontrolo impulzov in da se možgani na to kar navadijo. Njihova telesa se navadijo na povečano izločanje hormonov adrenalina, noradrenalina, dopamina in kortizola (stresni hormon) in zato tudi nezavedno (!) iščejo podobne odnose. Seveda z močnim upanjem, da bi se tokrat travma razrešila, a se ponavadi brez predelave ponovi v še hujši obliki. Posameznikom se vse to dogaja na nezavedni ravni, spremembe pa so možne le, ko se preteklost racionalno ozavesti in v daljšem procesu organsko tudi prečuti. Dokler pa tega ni, so vsi vpeti v vrtincu ponovnih zlorab, ki se jim javnost čudi in jih nikakor ne razume.
V praksi to pomeni, da se bosta oba partnerja vedla na način, da se bo nasilje dogajalo. Žrtev nasilja ne želi, ga pa dovoljuje. Toda storilec je edini popolnoma odgovoren za svoja dejanja. Žrtev pa je odgovorna zase (in v primeru družine tudi za zaščito svojih otrok), da si prizna, da je tudi sama v odvisnem odnosu. Oba se v sebi počutita navadno nevredno, neljubljeno in nespoštovano. Šele ko vsak sprejme svojo odgovornost, se tak odnos lahko spremeni. Toda to je težko, ker so odnosi v odvisnih odnosih zelo somatski, prepleteni z močnimi telesnimi senzacijami. Ljudje, ki imajo predispozicijo odvisnega odnosa, so tako telesno, hormonsko odvisni od nezdravih odnosov. Sami se tega ne zavedajo, zaveda pa se ne niti okolica, ki se čudi ekstremnim situacijam.
Ko se nekdo, ki je vpleten v odvisen odnos obrne po strokovno pomoč, ima navadno občutek, da ga nihče ne razume. Nihče ne razume hkratnih občutkov prezira in naklonjenosti do partnerja, ki je skoraj brezpogojna. Navadno jih prijatelji opremijo z nasvetom »spakiraj in pojdi«, ali pa » pusti ga« in podobno. Toda ti nasveti na dolgi rok ne delujejo, lahko imajo celo nasproten učinek. Po statistikah osebe, ki gredo v impulzivnem vzdušju ali zaradi nasvetov drugih, hitro pridejo nazaj, tudi v nasilen odnos in doživijo se hujše nasilje, zato so takšni dobronamerni nasveti precej nevarni. To sicer ne pomeni, da je najboljše biti tiho in ne opozarjati na nasilje, toda žrtev je potrebno postopno opremiti. Kaj lahko storimo in kaj ne pomaga?
Psihoedukacija je ključnega pomena, da partnerja, ki sta skupaj vpletena v ta organski pakt spoznata vsak svojo odgovornost, oziroma ranjenost. Znotraj psihoterapevtskega procesa se tako srečamo z veliko kognitivno vedenjske terapije, ki partnerjema pojasni njune težave. Ko stvari razumejo na racionalnem nivoju, lahko šele brskamo po preteklosti in iščemo, kaj vse so preživela ta telesa, da potrebujejo toliko vznemirjanja še danes. Ko partnerja prideta v stik s svojo preteklostjo in jo »prečutita« in ob terapevtu doživita drugačne reakcije, se počasi lahko začnejo umirjati tudi možgani. Ko odvisni partner začuti, da je vreden ljubezni, se šele lahko zavaruje. In ko nasilnež pride v stik s svojim terorjem, agresijo in nemočjo, ki ima bržkone korenine v preteklosti, se šele lahko umiri. Takrat lahko gradita nove, drugačne vzorce.
Partnerji, ki pridejo po nasvet, navadno še nimajo moči, da bi čez noč zares odšli. Tudi če si to želijo, se ne čutijo niti vredne boljšega življenja. V resnici pa si najbolj želijo, da bi se partner spremenil (to je eden glavnih simptomov partnerske odvisnosti). Če bi soodvisni res lahko čez noč odšli, bi bile varne hiše same na sebi (brez dodatne strokovne pomoči) dovolj, pa niso. V njih potrebujejo strokovnjake, da žrtev opremijo in popeljejo na pot reševanja odvisnosti. Že pisanje v anonimni obliki včasih pokaže na sram, ki je odraz tabuja nasilja. Ponavadi se žrtve čutijo celo krive in soodgovorne za partnerjeva vedenja. Čeprav pretepana ženska ali pretepan moški ne more nikoli nositi te teže in ne glede na kakršnokoli provokacijo ni odgovoren za udarce drugega, jim partnerji navadno to tako prikažejo. Žrtve nasilja v to verjamejo, ker v sebi nosijo takšno prepričanje iz otroštva.
Pri svojem delu vedno znova opažam, da se žrtve nasilja čutijo za to nasilje soodgovorne, krive, polne sramu in gnusa, obrnjenega vase in da imajo zato (in še od prej) navadno zelo nizko samopodobo in samovrednotenje. Po pretepu občutijo, da so zato prosile in to tudi dobile. Instant nasveti, ki vsebujejo le predlog odhoda zato niso dobri, ker vpleteni ne želijo zares oditi. Želijo končati nasilje, hkrati pa obdržati odnos. Na strokovnjake se obrnejo z vprašanjem, kako rešiti odnos in kako zaščititi sebe in otroke, ne pa kako ga zaključiti. V odnosu so ravno zato, ker ves čas upajo na spremembo. In včasih odvzem tega upanja lahko deluje pozitivno, kot šok, v večini primerov pa ni dovolj na dolgi rok. Ker so pol življenja živele le za to, da so pozabile nase in reševale odnos. Zato se skrb zase lahko začne šele postopno, ko sploh lahko verjamejo, da so tega vsaj malo vredne.
Soodvisni partnerji se v zasvojitvenem odnosu niso znašli kar po naključju. Nespoštovanje in sovraštvo, ki je navzven vidno opazovalcem, je zanje del ljubezni, ki so je bili vajeni. V vseh partnerskih odnosih si podajamo čutenja, ki jih nosimo iz primarne družine. Že zaljubljenost naj bi pomenila tisto nezavedno kemijo (valentnost) med dvema, v kateri drugi nosi podobno telesno ranjenost kot mi. Kot da bi si telesa nezavedno izbrala partnerje, s katerimi se lahko najbolj povežemo, ali pa najbolj ranimo. Partnerji nam nezavedno pritiskajo na naše osebne rane, slepe pege iz preteklosti. Zato rečemo, da nas najbližji lahko najbolj razveselijo, ali najbolj razburijo. Ravno zato so partnerski odnosi izjemna možnost osebnostne rasti: ko se zavemo, da nam partner zgolj prebuja naša pretekla vzdušja, iz naše primarne družine in ko prečutimo, kar nismo zmogli kot otroci, šele takrat se delo na partnerskem odnosu zares začne. V prepirih se moramo torej vedno ustaviti in začeti iskati lastno ranjenost in biti pripravljeni začeti čutiti bolečino iz preteklosti, namesto besa v sedanjosti. To bolečino navadno začutimo, ko mine občutek zaljubljenosti – takrat smo soočeni s svojimi navadami in nepredelanimi občutki in treščimo ob navade in nepredelane občutke drugega. V primeru odvisnih odnosov so se partnerji znašli v tej situaciji ravno zato, da lahko razrešijo svoja pretekla kruta občutja drugače, prav s tisto osebo, ki jih spominja na svoj dom. Razrešijo pa jih lahko z njimi v resnici le, če sta na to pripravljena oba. V vsakem primeru pa je sprememba vzorcev možna tudi za posameznika, za tistega, ki se v resnici odloči in se zanjo tudi bori. Takšne odločitve so lahko zares pravi boj. Kot vsaka odvisnost, tudi ta lahko prinaša mnogo recidivov in padcev, zato je sočutje ključnega pomena. Vsem žrtvam pa le sporočilo: da se, vredni ste, da zaživite drugače.
Kako najti srečo? Uporabite znanost!
UCLA nevroznanstvenik Alex Korb poseduje nekaj idej, ki lahko pripomorejo k občutka sreče.
- Najpomembnejše vprašanje je… Za kaj sem hvaležen?
Včasih se zdi, kot da vaši možgani ne bi želeli, da bi bili srečni. Lahko občutite občutja krivde ali sramu. Kljub temu, da se čutenja ponosa, sramu in krivde med seboj razlikujejo, namrec aktivirajo podobne nevronske povezave: vključno z dorsomedialnim prefrontalnim korteksom, amigdalo, insulo in centrom za ugodje. Zanimivo je, da je ponos med temi čustvi najmočnejši pri aktiviranju naštetih predelov možganov, razen pri centru za ugodje, kjer krivda in sram zmagata. To razloži, zakaj je lahko tako zelo privlačno naložiti si občutke krivde in sramu – aktivirajo namreč center v možganih zadolžen za nagrajevanje.
Veliko ljudi je anksioznih. Na kratek rok anksioznost povzroči, da se možgani počutijo malo bolje – ker se vsaj nekaj dogaja z reševanjem problemov. Skrb lahko pomaga pri umirjanju limbičnega sistema, tako da poveča aktivnost v srednjem prefrontalnem korteksu in jo zmanjša v amigdali. To se zdi v nasprotju z intuicijo, toda možgane prepriačmo, da je boljše skrbeti, kot ne delati nič.
Toda krivda, sram in skrb so grozne dolgotrajne rešitve. In kaj nevroznanstveniki pravijo, da bi morali narediti? Zastavite si naslednje vprašanje: za kaj sem lahko hvalezen… ?
Antidepresiv Wellbutrin vpliva na nevroprenašalec dopamin. Prav tako naj bi enak učinek povzročil občutek hvaležnosti. Koristi hvaležnosti se začnejo pri dopaminskem sistemu. Občutek hvaležnosti aktivira predel možganskega stebla, ki proizvaja dopamin. Hvaležnost, ki je usmerjena proti drugim, poveča aktivnost v socialnem dopaminskem vezju, kar naredi družabne stike bolj prijetne.
Prozac med drugim spodbudi nevrotransmitor serotonin. Ena izmed močnih posledic hvaležnosti je, da lahko spodbudi serotonin. Ko se skušate spomniti stvari, za katere ste hvaležni, se morate fokusirati na pozitivne aspekte lastnega življenja. To preprosto dejanje poveča proizvodnjo serotonina v sprednjem delu cingularnega korteksa.
Najti hvaležnost ni tisto, kar najbolj šteje; spomniti se poiskati pomeni največ. Spomniti se na to, da smo hvaležni je oblika čustvene inteligence. Ena študija je ugotovila, da hvaleznost dejansko vpliva na gostoto nevronov v ventromedialnem in lateralnem prefrontalnem korteksu. Te spremembe v gostoti nakazujejo, da s povečanjem čustvene inteligence postanejo tudi nevroni v tem predelu bolj učinkoviti. Z višjo stopnjo čustvene inteligence je preprosto lažje biti hvaležen z manj truda.
- Poimenujte negativna čustva.
Kaj se zgodi, ko vas slabi občutki popolnoma preplavijo? Ko ste resnično na tleh in niti ne veste, kako se s tem spopasti? Obstaja lahka rešitev. Počutite se obupno. Poimenujte to obupanost. Žalostni? Anksiozni? Jezni? Tako preprosto je, poimenujte.
V fMRI študiji, prikladno poimenovani „Poimenovanje čustev v besede“, so si udeleženci ogledovali ljudi z čustvenimi izrazi na obrazu. Amigdala vsakogar se je aktivirala ob čustvih na sliki. Toda ko so jih prosili, naj čustva poimenujejo, se je aktiviral ventrolateralni prefrontalni korteks in zmanjšal čustveno odzivnost amigdale. Z drugimi besedami: zavestno prepoznavanje čustev je zmanjšalo njihov vpliv.
Potlačevanje čustev ne deluje in se lahko vrne.
Gross je ugotovil, da ljudjem, ki so želeli zatreti negativno čustveno izkušnjo, to ni uspelo. Medtem ko so mislili, da navzven izgledajo v redu, je bil navznoter njihov limbični sistem prav enako vzburjen, kot brez potlačevanja. V nekaterih primerih celo bolj vzburjen. Kevin Ochsner je na Columbiji ponovil te ugotovitve z uporabo fMRI. Poskušati nekaj ne občutiti ne deluje in v nekaterih primerih se celo še slabše vrne.
Poimenovanje/označevanje, po drugi strani, naredi veliko razliko. Da bi zmanjšali vzburjenje, morate uporabiti le nekaj besed, da opišete čustvo. Idealno je, da uporabite simbolni jezik, kar pomeni, da uporabite indirektne metafore, meritve in poenostavitve tega kar doživljate. To zahteva, da aktivirate prefrontalni korteks, kar zmanjša vzburjenje v limbičnem sistemu. Tole je bistvo: opišite čustvo z le eno ali dvema besedama in le to se bo zmanjšalo.
Starodavne metode so bile veliko bolj napredne glede tega. Meditacija se je te ugotovitve posluževala že stoletja. Poimenovanje je osnovno orodje zavestnosti. Označevanje pravzaprav tako močno vpliva na možgane, da to deluje v povezavi z drugimi ljudmi.
- Sprejmite odločitev
Ste kdaj sprejeli odločitev in končno so se vaši možgani počutili umirjeno? To ni zgolj naključje.
Znanost o možganih nam kaže, da sprejemanje odločitev zmanjša zaskrbljenost in anksioznost – pa tudi pomaga vam rešiti težave. Sprejemanje odločitev vključuje ustvarjanje namenov in zastavljanje ciljev – vse troje je del istega nevronskega vezja in angažira prefrontalni korteks na pozitiven način, tako pa zmanjša zaskrbljenost in anksioznost. Sprejemanje odločitev tudi pomaga premagati aktivnost striatuma, ki vas običajno vleče k negativnim impulzom in rutinam. Končno, sprejemanje odločitev tudi spreminja vaše dojemanje sveta – najdete rešitve za svoje probleme in umirite limbični sistem.
Sprejmite „dovolj dobro“ odločitev. Ne obremenjujte se s sprejemanjem 100% najboljše odločitve. Vsi vemo, da je lahko zelo stresno biti perfekcionist. Raziskave o možganih to podpirajo. Ko skušate biti popolni, to preplavi vaše možgane s čustvi in povzroči, da se počutite brez nadzora. Ko se trudite za najboljše, namesto za dovolj dobro, to prinese preveč čustvene ventromedialne prefrontalne aktivnosti v proces sprejemanja odločitev. Nasprotno pa prepoznavanje dejstva, da je dovolj dobro – dovolj dobro, aktivira več dorsolateralnih prefrontalnih predelov, kar pripomore k temu, da imate občutek več nedzora.
Kot je dejal profesor Barry Schwarz v intervjuju: „Dovolj dobro je skoraj vedno dovolj dobro.“ Torej, ko sprejmete odločitev, vaši možgani čutijo, da imate stvari pod nadzorom. Ta občutek pa zmanjša stres. Tu pa je še nekaj zelo fascinantnega: Odločanje spodbudi tudi občutek ugodja. Aktivno izbiranje je povzročilo spremembe v nevronskem vezju za pozornost in v tem, kako se udeleženci počutijo glede aktivnosti same, je pa tudi povečalo nagrajevanje z aktivnostjo dopamina.
Omenimo kokain.
Dvem podganam date injekcijo kokaina. Podgana A je najprej morala pritisniti na gumb. Podgani B ni bilo treba ničesar storiti. Je kje razlika? Ja je: Podgana A dobi večjo dopaminsko spodbudo. Obe sta torej dobili enaki injekciji kokaina istočasno, ampak podgana A je morala aktivno pritisniti na gumb, podgani B pa ni bilo treba ničesar. Pogana A je sprostila več dopamina v centru za ugodje. Bistvo je, da ko se odločite za nek cilj in ga nato dosežete, se počutite boljše, kot tedaj, ko se dobre stvari zgodijo zgolj po naključju.
In to razreši večno skrivnost tega, zakaj se je tako težko spraviti v telovadnico. Če greste, ker čutite da morate ali bi morali, no to ni ravno prostovoljna odločitev. Vaši možgani ne dobijo spodbude z okrepitvijo užitka. Občutite le stres. In to ni način kako ustvariti dobre rekreacijske navade.
Zanimivo je, da če jih prisilimo telovaditi, ne dobijo enakih koristi, saj je brez odločitve vadba le vir stresa. Zato sprejemajte več odločitev. Raziskovalec nevroznanosti Alex Korb to lepo povzame: Ne izberemo le stvari, ki so nam všeč. Tudi všeč so nam stvari, ki jih izberemo.
- Bližina in dotik ljudi
Vsi ljudje potrebujemo občutek ljubljenosti in sprejetosti s strani drugih. Ko tega ne čutimo, postane boleče. In s tem ne mislimo „čudno“ ali „razočarajoče“ ampak zares boleče. Nevroznanstveniki so izvedli študijo, kjer so ljudje igrali video igro podajanja z žogo. Ostali igralci vam vržejo žogo in vi jo vržete njim nazaj. V bistvu ni bilo drugih igralcev, vse je naredil računalniški program. Ampak udeležencem poskusa je bilo povedano, da so igralci resnični ljudje. In kaj se je zgodilo, ko so „ostali igralci“ nehali igrati lepo in niso več delili žoge? Možgani udeležencev so se odzvali enako, kot če bi izkusili fizično bolečino. Zavrnitev ne boli le kot zlomljeno srce, vaši možgani to občutijo kot zlomljeno nogo. Kot je bilo dokazano v eksperimentu z fMRI, socialna izključenost aktivira isto vezje kot fizična bolečina. V nekem trenutku so prenehali deliti in se podajali z žogo le medsebojno, ignorirali so udeleženca. Ta majhna sprememba je bila dovolj, da vzbudi občutke socialne izključenosti in aktivirala je sprednji del cingularnega korteksa in insulo, enako kot bi to naredila tudi fizična bolečina.
Razmerja so pomembna vašim možganom za občutek sreče. Želite to popeljati na naslednji nivo? Dotikajte se ljudi. Eden izmed primarnih načinov sproščanja oksitocina je skozi dotikanje. Jasno je, da se vedno ni ravno primerno dotikati večine ljudi. Z ljudmi s katerimi ste si blizu, se pa le bolj potrudite, da bi se jih pogosteje dotikali. Dotikanje je neverjetno močno. Le ne pripisujemo mu zadostnih zaslug. Naredi vas bolj prepričljive, poveča storilnost skupine in celo okrepi matematične spretnosti.
Dotikanje nekoga, ki ga imate radi, dejansko zmanjša bolečino. Ko so izvajali študije na poročenih parih se je izkazalo, da bolj kot je zakonska zveza močna, močnejši je tudi ta efekt.
Dodatno, držanje za roke z nekom vas lahko potolaži in vodi vas in vaše možgane skozi boleče izkušnje. Neka fMRI študija je skenirala poročene ženske, ko so jim povedali, da bodo kmalu dobile majhen elektrošok. V pričakovanju bolečega šoka so možgani pokazali predvidljiv vzorec reakcij v vezju povezanem z bolečino in skrbjo, z aktivacijo v insuli, sprednjem cingularnem korteksu in dorsolateralnem prefrontalnem korteksu. Med ločenim skeniranjem so žene držale za roko bodisi moža, bodisi izvajalca eksperimenta. Ko so za roko držale moža, je grožnja imela manjši učinek. Možgani so pokazali manj aktivnosti v sprednjem cingularnem korteksu in dorsolateralnem prefrontalnem korteksu – to pomeni manj aktivnosti v centrih za bolečino in skrb. Dodatno je pa še aktivnost v insuli povezana z neugodjem manjša, močnejši kot je zakon.
Objem, še posebej dolg objem, izloča nevroprenašalec in hormon oksitocin, ki zmanjša odzivnost amigdale. Raziskave kažejo, da prejemanje petih objemov na dan v obdobju štirih tednov bistveno poveča srečo.
Nimate nikogar, ki bi ga lahko zdaj objeli? Nevroznanost pravi, da bi si morali privoščiti masažo.
Rezultati so zelo jasni – masaža okrepi vaš serotonin za 30%. Masaža tudi zmanjša stresne hormone in dvigne nivo dopamina, kar vam pomaga ustvariti nove dobre navade. Masaža zmanjša bolečino, ker oksitocinski sistem aktivira endorfine, ki so ubijalci bolečine. Masaža tudi izboljša spanec in zmanjša utrujenost preko povečanja serotonina in dopamina in zmanjšanja hormona stresa kortizola.
Preživite torej čas z drugimi ljudmi in objemajte. Žal zgolj dopisovanje ni dovolj. Ko postavite ljudi v bolečo situacijo in jim nato dovolite obiskati ljubljene ali pa govoriti z njimi po telefonu, se počutijo bolje. Kaj pa če se zgolj dopisujejo? Njihova telesa se odzovejo enako, kot če ne bi imeli nobene podpore. Skupina s sms-i je imala vsebnost kortizola in oksitocina na enakem nivoju, kot skupina brez kontaktov.
Povzetek
Kar naj bi vas osrečilo, glede na nevroznanost, je sledeče:
– Vprašajte „Za kaj sem hvaležen?“ Ni odgovora? Ni važno. Iskanje samo pomaga.
– Označite tista negativna čustva. Poimenujte in vašim možganom ni več mar za to.
– Odločite se. Izberite „dovolj dobro“ namesto „najboljše odločitve kadarkoli sprejete na Zemlji“
– Objemi, objemi, objemi. Ne sms – dotik.
UCLA raziskovalec nevroznanosti Alex Korb razloži:
Vse je medsebojno povezano. Hvaležnost izboljša spanec. Spanec zmanjša bolečino. Manj bolečine izboljša vaše razpoloženje. Boljše razpoloženje zmanjša anksioznost, kar izboljša zbranost in načrtovanje. Zbranost in načrtovanje pomagata pri sprejemanju odločitev. Sprejemanje odločitev še dodatno zmanjša anksioznost in poveča zadovoljstvo. Zadovoljstvo vam da več stvari za katere ste lahko hvaležni. Vse to ohranja zanko navzgor usmerjene spirale v teku. Užitek tudi poveča možnosti, da boste telovadili in bili družabni, kar vas bo osrečilo.
Članek je prevedla: Ana Prtain
Uredila: Katja Knez Steinbuch, družinski terapevt
Originalen članek je objavljen na spletni strani: http://www.businessinsider.com/a-neuroscience-researcher-reveals-4-rituals-that-will-make-you-a-happier-person-2015-9
Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!
Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati drugače.
Če uporabljate kaznovanje kot pogosto metodo, ste kaj takega zelo verjetno doživeli tudi sami. Morda se vam je zdela ta metoda celo upravičena – in je še zdaj, ko pomislite na situacijo. Vseeno pa želim, da se osredotočite na vse tiste dogodke in postanete pozorni na svoje telo. Kaj ste ob kaznovanju začutili, kaj se je zgodilo z vašim telesom? Če je prvi odgovor krivda, vas spodbujam, da iščete dlje. Krivda se namreč precej pogosto pojavlja kot pokrivalo za globlja, bolj ranljiva občutja.
Kazen pogosto pusti v otroku strah. Zato je izjemno efektivna! Bolj kot je zlorabljajoča, bolj deluje. Torej več agresije in terorja damo otroku v telo, bolj ga bo strah. In vam bo seveda ustregel. V vsem! Pogosteje kot boste to ponavljali, bolj bo otrok ustrežljiv in se bo odzival v skladu z vašimi željami. Otrok pa vam bo ustregel zgolj zaradi omenjenega strahu. Nikakor pa ne iz lastnega občutka, da bi nekaj moral narediti. Torej s kaznovanjem pravzaprav otroku ne damo možnosti, da bi razumel, zakaj je nekaj zanj pomembno ali dobro. Če poenostavimo, s kaznovanjem otroku povemo, da ne sme razmišljati z lastno glavo, pač pa le z našo.
V telesu kaznovanega otroka bodo za vedno ostali sram, morda celo gnus, teror in žalost ter jeza. Zelo verjetno so tudi vam ta občutja poznana, morda se vam zdijo povsem normalna in del vsakdana. Toda ta občutja se ne da kar izbrisati. Lahko imajo resne posledice, ki se kažejo v vseh nadaljnjih odnosih. To je lahko eden izmed izvorov, zakaj se v zakonu prepirate, ali pa zakaj ste se z mamo vaših otrok ravnokar ločili. Pa morda vsega tega sploh niste nikoli povezali med sabo.
A bolj kot izpraševati našo vest, nam želim sporočiti, da obstajajo tudi drugačne poti, ki pa niso permisivne. In starši zmoremo tudi to! Zmoremo dati jasne meje in ostati trdni, a tudi razumeti otroka. Poti, kjer ni kaznovanje edina zveličavna metoda. Gre za načine, da se odzovemo na otrokova prebujanja, jih razumemo, ovrednotimo in iščemo kako drugače. V tem procesu je starš tisti, ki otroka umiri, ga razume in mu daje nove načine soočanja s težavami; starš je še vedno vodja in avtoriteta. A ker ne kaznuje, šele zares dobi spoštovanje. Seveda to ne pomeni, da otrokova dejanja nimajo posledic. Pomembno pa je, da starši otrokova dejanja sploh opazimo in dojamemo kot njihovo stisko. Velikokrat je to težko in se kot starši počutimo, da nismo dovolj dobri.
Meje otroci sicer nujno potrebujejo, a te se lahko podajo na več načinov, ne le s kaznijo. Zavedati se morajo posledic svojih dejanj. Takim “posledicam” rečemo dogovori in ne kazen – gre za to, da starš lahko vodi otroka do razmišljanja, kakšne posledice sledijo. In gre za to, da ima starš vedno moč, da z otrokom sklepa nove dogovore. To je normalno in logično za vse odnose. Zelo hitro pa namesto pogovora, ki mu sledi jasen dogovor, starši izberemo kazen. Še bolj problematično je, če ta vsebuje psihološko, fizično ali spolno nasilje. V Sloveniji so namreč statistike omenjenih zlorab precej visoke: vec kot 70% Slovencev se naj bi v otroštvu namreč že srečalo s fizičnim kaznovanjem.
V tem trenutku bi vam rada zapisala še to, da otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje le dovolj dobre starše. In jaz verjamem v vas. Verjamem, da imate moč. Vso moč, da postavite meje drugače. Moč, da vedno slišite otroka. Da ste dovolj dobri starši, ki ne potrebujejo kaznovanja, lahko pa dajo jasno vodenje. Da se. Možno je.
Za Mamino mazo napisala Katja Knez Steinbuch
Katja vas vse lepo vabi tudi, da se udeležite izobraževanja iz sočutnega varstva otrok, kjer se učimo novih, efektivnih načinov, ki pomagajo staršem in otrokom. Srečanja potekajo ob torkih, ob 20. uri na Rakovniku. Vse informacije dobite na www.druzinska-terapija.com, prijave pa še vedno sprejemamo na socutno.varstvo@gmail.com. Nazadnje nas je bilo okoli 100, a smo vsakega novega udeleženca, ki se skupaj z nami uči, zelo veseli.
Ob noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini: starši, ne bojte se otrok!
Po zaključku javne razprave o spremembah zakona o preprečevanju nasilja v družini so si strokovnjaki zelo neenotni. Hud očitek nevladnih organizacij gre na račun prekratke javne razprave, na socialnih omrežjih pa največkrat zasledimo sarkastične in zgrožene komentarje “ljudstva”, ki ga je strah, da bo odslej prepovedano sleherno “kaznovanje” otrok.
Po splošni oceni je (bila) sprememba zakona sicer nujna, saj je bil zadnji zakon premalo jasen, pogosto pa preveč dvoumen pri razlagi nasilja in širše opredelitve nasilja v družini. Toda pri razlagah zakona je še vedno ostalo veliko nejasnosti. Prihaja do napačnih sklepanj, da bo odslej kot nasilje prepovedano celo družinsko skupno delo, pa prepoved izhodov. Tako je tako denimo poročal Planet Tv, kjer so namigovali celo to, da je zakon pisan zgolj za t.i. tiranske starše. Nežnost in vztrajnost prepričevanja, kot omenja dr. Andreja Poljanec, pa so ostali gostje oddaje (predvsem Marko Juhant in Angelca Likovič), napačno razumeli kot permisivno vzgojo. Poraja se vprašanje, ali splošna javnost kot tudi stroka sploh poznata razliko med avtoritarno, permisivnim in sočutnim starševstvom.
Sočutna vzgoja
Sočutno vzgojo strokovnjaki imenujejo tudi povezovalna, rahločutna, varna ali zavestna vzgoja. Avtoritarni stil vzgoje nosi razlago že v sami besedi: pomembna je avtoriteta in meje, dostikrat pa v ekstremnih primerih vsebuje vrsto nasilja. Pomembno je le, da otroke naučimo odgovornosti in poslušnosti. Permisivni stil se je razvil kot odklon avtoritarni in je urejeval vzgojo na način, ki je otroka puščal v svobodi. Ta svoboda je zraven prinesla pomanjkanje meja in občutka za drugega, pa hkrati ponovno novo zlorabo: zanemarjanje otroka. Oba omenjena stila vsebujeta zlorabo otrok! Še vedno pa se v naši javnosti bolj tolerira eno klofuto (zgoraj omenjena televizija poroča, da tako meni tudi Društvo tožilcev!?), kot pa srednja pot. In zakaj ne govorimo o tretjem načinu? Kot da bi nas bilo strah otrok, oziroma natančneje mladostnikov.
Starši, vaš strah je odveč!
Vi imate (še) vedno vso moč, da otroke vzgojite v zdrave, odgovorne in sočutne osebnosti. Sočutna vzgoja namreč temelji na predpostavki, da sta oba zgoraj omenjena stila za otroke škodljiva in da je potrebno poiskati nove načine. Sočutno starševstvo se opira na najnovejše nevroznanstvene raziskave: meje so nujne (za otrokovo varnost in odgovornost), enako pa je nujno, da so postavljene na sočuten in spoštljiv način (ta način otroku da občutek kompetentnost in vrednosti), z ničelno toleranco nasilja (v otroku zbudijo samozaupanje: nekaj spremeni zaradi sebe, ne pa zaradi kazni). Ta stil torej še vedno upošteva pomembnost meja in otrokove odgovornosti, a pri tem ne uporablja nasilja, pač pa razumevanje otroka in svojih občutij. Pomembna so torej občutja vseh. Tu prvič govorimo o tem, da je pomembno zavedanje in stik s sabo: starši morajo biti najprej sočutni s sabo (čutijo sebe), da lahko čutijo in ubesedijo otroke. Ta stil izvajanje nasilja dojema kot staršev padec, kot starševo priznanje, da se ne zmore umiriti v sebi in da samo zato lahko le udari.
Kazni niso del sočutja, saj niso spoštljive: otroci se s kaznovanjem naučijo izpolnjevanja nalog zaradi strahu, ne pa zaradi lastnega občutka. Kazni in grožnje otroka poneumijo, kot da ne bi imel sposobnosti lastnega umevanja stvari. Sočutno starševstvo zato vsebuje razlago in razumevanje. Sočutno starševstvo verjame, da imajo starši največjo moč, ko pride do otrok, saj so zanje nezamenljivi in edinstveni. Sočutna vzgoja tako globoko vrednoti otroka in starša. Nevarnosti avtoritarne vzgoje so v tem, da otroci vse delajo zaradi zunanje avtoritete in imajo z avtoriteto še vse življenje težave. Ampak to ni še nič v primerjavi s posledicami nasilja: otroci, ki so bili pretepani, celo življenje nosijo v svojem telesu sram, gnus, krivdo, strah, agresijo, teror in žalost. Nekateri bolj, drugi manj, a brez posledic ne gre. Otroci, ki so bili vzgajani permisivno, so samorastniki in v svojem življenju ne čutijo občutka varnosti, potrebe po bližini, nikoli se ne počutijo zares varne, hitro pa ujete. Tudi permisivna vzgoja je zloraba, saj je otrok povsem prepuščen sebi.
Napačen koncept kazni je možno prikazati v cestnem prometu. Ravno Slovenci smo živ dokaz, kako zelo nefunkcionalne so kazni! Kar seveda ne pomeni, da so pravila v cestnem prometu absolutno nujna, prav tako kot so nujne meje. V Sloveniji organi pregona napišejo ogromno kazni, a kršitev zato ni nič manj. Imamo ogromno preventivnih opozoril, ki nikogar ne ganejo. Kazen človeka morda razjezi, pri redkih pa povzroči spremembo vedenja. Začeti bo potrebno torej drugače – sočutno; individualno pri ljudeh ugotavljati, zakaj potrebujejo na primer toliko adrenalina pri vožnji, zakaj rabijo toliko agresije. A državi za zdaj bolj ustreza polniti proračun, kot pa se soočati s tako težkimi stvarmi, kaj šele financirati pomoč.
Nasilja ni nič manj
Oba stila vzgoje puščata za sabo težke posledice, a kljub vsemu temu v 21. stoletju še vseeno polemiziramo o smislu oziroma nesmislu nasilja. To je sicer v porastu med mladostniki in tudi v družinah. Povsem jasno je, da nasilje rodi nasilje in da se ga otroci naučijo doma, tj. v bližnjih zgledih. A še vseeno bi jim vsiljevali avtoritarno vzgojo, brez razumevanja njihovega notranjega sveta in brez pojasnjevanja njihovih čutenj. Še vedno bi jih spregledali in naredili za robote, vse za ceno tega, da se spoštuje meja. Drugi bi jih prepuščali svobodi in osamljenosti. Toda to, da starši postavljajo meje otroku, je ena izmed osnovnih starševskih dolžnosti. To, da so meje postavljene nasilno, pa bi morala biti povsod prepoved.
Z nasiljem se starši lahko soočamo že zgodaj. Otroci že kot dojenčki v starših prebujajo ogromno nemoči, obupa, jeze in občutka nesposobnosti. Starši dojenčke dokaj pogosto proglasijo za tiste, ki jih izsiljujejo. Dojenčka, ki ima na podlagi teorije navezanosti in drugih znanstvenih dognanj (prim. Ainswort, Bowlby, Stern, Winnicott, Siegel idr.) le željo po bližini, proglasimo za manipulatorja. Že s tem se v družinah začenja prva krivica otrok. To se ponavadi zgodi, ko mati nima dovolj informacij in ne zmore začutiti svoje utrujenosti in napetosti. Kako zelo pomembna je tu edukacija in podpora cele družine, da lahko pride do umiritve mame in sočutja najprej do sebe in nato do svojih otrok. V prvih treh letih se otrokove možganske strukture šele izgrajujejo in vloga staršev je ključnega pomena.
Kako težje je to šele v vrtcih, ko uvajanje poteka zelo prehitro. Navadno se od enoletnega otroka pričakuje, da se bo v roku enega tedna navadil nove okolice in to še logično razumel. A v prvih treh letih se šele izgrajuje varna navezanost in soočanje z novimi ljudmi ni lahko, pravzaprav je za otroka problematično. Glavni problem je v tem, da jaslično varstvo v vrtcu ni zasnovano na način, da bi ustrezalo potrebam tako majhnega otroka. Skupine so očitno prevelike in vzgojiteljice se – četudi so nadpovprečno kompetentne – ne zmorejo uglasiti na vse otroke in na njihove želje po bližini. Ob možnem otroškem joku zagotovo doživljajo napor in nemoč, ko niti nimajo možnosti, da umirjajo vse otroke hkrati. V javnosti se vse premalo govori o preobremenjenosti zaposlenih v vrtcih in šolah. Težko je namreč gojiti sočutje in ga razpršiti na 14 otrok že v vrtcu, še težje pa je umirjati in se uglasiti na cel razred. Strokovnim delavcem se na tak način dela krivica in logično je, da v svojih edukacijskih metodah tudi oni doživljajo veliko napora, skrbi, jeze, nemoči in obupa. Zdi se, da so dostikrat prepuščeni sebi in da zanje ni poskrbljeno na način, kot bi si zaslužili, niti na način ki bi bil dovolj strokoven. Vsem, ki delajo z otroki, bi morala biti vedno na voljo konkretna dodatna pomoč in zunanja supervizija.
Pomanjkljivost vrtcev
Za reševanje problematike “kako poskrbeti za vse dojenčke” naenkrat je zelo priročen Montessori sistem vrtca, ki otroke hitro vzgaja za hitro samostojnost. Mnogi starši so zelo zadovoljni, saj jim je to znanje v veliko pomoč tudi doma. A vseeno ponekod (z)manjka sočutja. Pri Montessori programih to pomeni, da otroka ne bi silili za vsako ceno v samostojnost, da bi bolj ubesedili otrokova občutj in ga ob težavah ne zgolj zamotili, ampak zdržali z njim v teh občutjih. Povsem šokirana sem ob pripovedovanju ravnateljice ljubljanskega Montessori za nekatere elitnega katoliškega vrtca, da otroci pri uvajanju ne smejo imeti dude, čeprav so nanjo navajeni. Niti za spanje. Enako velja za igračke in odejice. Kot da jih bi bilo potrebno še bolj travmirati. Še bolj me preseneča, da ravnateljica teh odločitev znanstveno ne zna pojasniti. Tudi uvajanje by the book en teden in pika, je daleč od sočutja, je kvečjemu avtoritarno in otrokom škodljivo. Pa se vseeno množično izvaja in starši so nad njim celo navdušeni.
Na Inštitut Vita bona se je pred nekaj dnevi obrnilo večje število staršev (več kot 20), ki trdijo, da se v enem izmed javnih vrtcev, konkretno na Galjevici v Ljubljani, dogajajo zlorabe. Vsi želijo ostati anonimni, ker ne želijo izpostavljati svojih otrok. Del besedila objavljamo v izvirniku in brez lekture:
“Najkrajšo tukaj vedno potegnejo naši otroci, saj so razdraženi, lulajo v hlače od pritiska, so šikanirani s strani nekaterih vzgojiteljic, imajo nočne more o teh in teh vzgojiteljicah, ki se znašajo nad njimi, jokajo, so boječi. Ko otroka pripeljemo v vrtec, ali ga pridemo iskat, pogosto ob predaji ni omogočen dialog o počutju otroka s strani strokovne delavke. Vedno je vse v redu, četudi vidiš, da otrok ni živahen, si želi domov, je jokav. In nikoli se ni zgodilo nič posebnega, kar bi bilo omembe vredno. Četudi se nato doma otrok skriva, dvigne roke v bran, kakor da bi ga kdo želel udariti, pa se mora zaščititi. Žalostno je, da če pa se že potrudijo, nam po večini te vzgojiteljice povejo slabo o naših otrocih. Govorijo nam, da je otrok nemogoč, da je neposlušen, da je že čas, da naj nekaj naredimo z njim doma, naj ga vzamemo v roke. Povejo nam o svojih vzgojnih prijemih in ukrepih vzgojiteljice sicer ne kaj delajo za vzpostavljanje reda in discipline, vendar so nekateri starši osebno videli, da otroke za kazen tudi izolirajo, ali jih z izolacijo zastrašujejo, jih zaprejo v kopalnico, da se umirijo in naučijo lekcije. Zelo veliko je groženj in glasnega govorjenja, pa zmerjanja in zastraševanja, jemanja igrač. Vzgojiteljice se med seboj ščitijo. Tudi one ne vejo o ničemer nič. Nikoli ne zaznavajo nobenih nepravilnosti.”
Kar so starši opisali, je resno nasilje. O tem, ali se res izvaja in kdo ga izvaja, vedo samo zaposleni. Z novim zakonom bi bila tudi omejevanje svobode gibanja (zapiranje v kopalnico) in zastraševanje predmeta kaznivega nasilnega vedenja. Četudi nimamo takšnega zakona, pa je iz strokovnega stališča takšno ravnanje vrtca ali starša problematično. Gre namreč za naše najmlajše, katerim se možgani še izgrajujejo. In ne govorimo o mladostnikih, za katere se tako zelo bojimo, kaj bodo spet ušpičili. Pri mladostnikih je namreč malce pozno ugotavljati, na kak način bomo morali pristopati k njim, saj najbrž pogrešajo razumevanje, mejo in bližino že od nekdaj. Tudi tu je priporočilo staršem, naj se ne bojijo otrok: naj postavijo jasne in sočutne meje, predvsem pa se vprašajo, zakaj otroci tako zelo opozarjajo nase.
“Naj vas ne skrbi, ker vas otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo”, pravi Robert Fulghum. Sočutno starševstvo spodbuja starša, da prihaja v stik s sabo že od otrokovega rojstva in opozarja na to, da so otroci ogledalo staršev. A družba in pedagogi se še vedno sprašujejo, kako postaviti mejo “problematičnim” mladostnikom, prav tistim, ki meje niso nikoli poznali, ali pa so jim jo predstavili prek nasilja. Še vedno pa imamo težavo s sprejemanjem zakona, ker se osredotočamo na otroke, ne pa na tiste, ki morajo prvi sprejeti odgovornost. Največ o tem lahko pojasni spodnji video:
Ironično je, da se bojimo sprejeti zakon, ki bi omejeval nasilne starše, hkrati pa spodbujamo vzgojo le za meje in odgovornost, ne pa tudi za sočutje. Ravno s takšno uporabo avtoritarne vzgoje vzgajamo otroke v mladostnike, ki bodo nasilni in imeli težave z avtoriteto. Ampak ta povezava je za marsikoga pretežka in v 21. stoletju se tako še vedno sprašujemo, ali bi tolerirali nasilje. Za ceno tega, da se postavijo meje in zgradi odgovornost, pri tem pa pozabljamo na svoje dostojanstvo.
A ravno vi, starši, ste za svoje otroke najboljši možni starši in imate vso moč, da nanje vplivate. V vas vidijo svoje ideale, male bogove. Zanje ste popolni in nezamenljivi. Seveda se to v stopnjah odraščanja spremeni, kar vas postavlja pred nove izzive. A pred vami še vedno stoji vaš otrok, ki še vedno nujno potrebuje vaše razumevanje, vaše sočutje, vašo varnost in vaše meje. Le vi ste tisti, ki jim lahko postavite osnove za njihovo doživljanje sebe in sveta. Nujno je, da pri tem čutite sebe, da se tudi vi počutite v redu, suvereni, pomembni, sposobni in vredni. Da si priznate, da ste dovolj dobri starši. Vsa vaša občutja namreč vaši otroci vpijajo kot gobe. Morda je ta občutek strašljiv, a spomnite se ga vsakič, ko boste pred novim izzivom, kako reagirati na otrokov bes in nemir. In vsakič, ko se bo sprejemalo nov zakon o tem, ali je nasilje sprejemljivo, ali ne.
Članek je bil objavljen na Portalu Plus
Zapisala ga je Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka
Koliko casa naj bodo otroci pred ekrani?
Objavljamo povezavo na odličen prispevek iz svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Strokovnjakinja Yuhyun Park, raziskovalka digitalnih medijev in internetne zaščite otrok odgovarja na vprašanje mnogih starsev: kolikšen naj bi bil čas, ki ga otroci preživijo pred digitalnimi zasloni, telefoni in podobnim.
Celotna poročila lahko najdete na sledeči povezavi: How much screen time should children have?
Njeno predavanje smo prevedli.
Starši so zaskrbljeni. V zadnji raziskavi, ki jo je raziskal Svetovni gospodarski forum, je 71% vprašanih izrazilo prepričanje, da digitalni mediji lahko povzročijo težave pri otrocih, starih 8-11 let. Podobno visok procent pa so poročali tudi za druge skupine.
Tudi American Association of Pediatrics (Ameriško združenje pediatrov) je izdalo priporočilo: nič ekranov za otroke mlajše od dveh let in manj kot dve uri na dan za starejše otroke. Beseda ekran v tem primeru pomeni vso možno aktivnost: prek televizije, delo prek računalnika, igranje video-igric, pošiljanje sporočil na telefonu in podobno. Ampak “dve uri na dan in pika” ni ravno odgovor, ki ga ljudje želijo slišati. Ni rešitev, je prej začetek dodatnih težav. Priznam, da sem kdaj v predavanjih izrekla ta podatek samo zato, da sem videla oči staršev, ki si predstavljajo bitke, s katerimi bi to dosegli.
Nekateri strokovnjaki danes pravijo, da v našem hiper-povezanem svetu ni realno postavljati omejitve ekranom. Namesto tega raje predlagajo, da se fokusiramo na to, kaj pokazati otrokom. Nedavna študija, raziskana na Univerzi v Cambridgu, je pokazala, da obstaja povezanost med nižjimi ocenami in pretiranim gledanjem ekrana. Slednje lahko vodi tudi do razvojnih težav, kot so prevelika telesna teža, motnje spanja in motnje pozornosti.
Otroci potrebujejo uravnoteženo “dieto interakcije” s svetom. Tako kot svojim otrokom najbrž ne bi dovolili, da jedo cel dan sladoled, četudi bi bil najboljsa eko biološka dobrota, z nizko vsebnostjo maščob in sladkorja. Ker jim ne bi dal vseh hranilnih vrednosti, ki jih potrebujejo. Tako kot junk food, je lahko tudi življenje, preplavljeno z digitalnimi mediji, adiktivno, zasvajajoče. In tako kot pri hranljivih dietah, otroci potrebujejo uravnoteženost med digitalno in fizično realnostjo. To je za njihov razvoj pomembno, toliko kot dobra prehrana.
Torej kolikšna je številka?
ŠTEVILKA JE SEDEM.
Ampak ne minut ali ur: gre za sedem točk v okvirju za upravljanje digitalnih medijev, ki pomagajo otrokom razviti njihov lasten občutek za samokontrolo. Nasi otroci odraščajo v svetu, prepojenem z digitalnimi motnjami. Nad njimi starši ne moremo izvajati 24-urnega nadzora. Pri otrocih je cilj tudi glede medijev spodbuditi dobro uravnane navade in jim vliti toliko samozaupanja n samokontrole, da bodo sami zmogli uravnavati uporabo digitalnih medijev.
1. Prepričanje.
Otroci morajo biti prepričani, da jim preveč časa ob ekranih lahko škodi.
2. Strinjanje.
Najdite tisto magično številko minut ali ur, ki ustreza staršem in otrokom. Dve uri dan je morda dobra ideja. Ampak karkoli se strinjate, bodite jasni: brez telefona na mizi ob obrokih, na primer, ali pa nič ekranov eno uro pred spanjem.
3. Daj in vzemi.
Dogovor naj bo obojestranski. Tudi otroke lahko moti, če starši nenehno preverjajo svoje mobilnike. Starši bi se morali strinjati v omejitvi lastnega časa pred ekrani, ko so v bližini otrok, še posebej ko pridejo iz dela.
4. Igrivost.
Naredite stvar zabavno in zanimivo. Dajte primerne spodbude, kot kazni za neupoštevanje sklenjenih pravil. Isto naj velja za starše: kakšne kazni lahko sprejmete, če padete v svoji samokontroli? Namig: kazen naj ne bo se manj casa pred ekrani.
5. Razgibajte svoje možgane.
Samokontrola je nekaj, kar vzame čas. Možno je naučiti otroke, da jo vadijo, tako kot atleti vadijo s svojimi telesi. Preden se otroci obrnejo k ekranom, jih spomnite na dogovor. Naj si sami nastavijo alarm, spodbudite jih, da si splanirajo svoj urnik, vključno z začetkom in koncem uporabe medijev, brez drame ali panike.
6. Bodite vztrajni.
Sledite družinski situaciji, sledite uporabi medijev. Če oba starša delata, je sledljivost uporabe medijev težja. Za takšne namene lahko dandanes najdete tudi razne aplikacije.
7. Alternativne aktivnosti.
Poskusite najti hobi ali šport, ki je isto zabaven kot digitalni medij. Starši lahko postavite pravilo 1:1, v smislu: če igrate video-igrice eno uro, se igrate tudi zunaj eno uro.
