STROKOVNE OBJAVE
Inštitut Vita Bona vam želi poleg terapij omogočiti vpogled v nova znanstvena dognanja. Pri tem bomo sodelovali z našimi družinskimi terapevti, ki bodo tedensko objavljali strokovne novosti iz specializiranih področij.
Prijave za 1. srečanje sočutnega varstva otrok se že zbirajo
Prijave na 1.vseslovensko strokovno izobraževanje SVO so že odprte in programi še bolj izoblikovani. Ekipa SVO vabi vse starše, prav tako pa vse strokovne delavce (vzgojitelje/vzgojiteljice, učitelje/učiteljice) in vse tiste, ki želite poznati rahločutno pedagogiko, da se udeležite strokovnih izobraževanj. Program je namenjen razumevanju razvoja otrok, osebni rasti in prepoznavanju otrok v stiski. Nudi vpogled v prakso in podaja konkretne rešitve.
Še vedno vas vabimo, da se nam pridružite – na 1. brezplačnem seminarju 20.2.2019 ob 19h v Ljubljani (SMC Rakovnik), kjer boste lahko preverili, ali bi želeli izvedeti o pristopih rahločutne pedagogike še več.
Prvi spoznavni večer si boste lahko ogledali tudi online, a zaželjeno je, da prvič prisostvujete v živo.
Na spoznavnem večeru boste lahko spoznali več naših strokovnjakov in druge udeležene. Prisluhnili boste lahko:
– Katji Knez Steinbuch (kaj je sočutno varstvo otrok, praktična vaja: delo z notranjim otrokom)
– Janji Urbančič (Čustva, meje, kaznovanje, avtentičnost..)
– Anji Oman (sočutje do sebe, izgorelost)
– Klavdiji Slapar (prepoznavanje zlorabenjih otrok)
– Tini Jereb (praktična vaja: čuječnost)
Brezplačni paket vsebuje še dostop do webinar posnetka in poglobljeno delavnico “Čutim, torej sem”. Udeleženci bodo povabljeni na brezplačno šolo za starše, ki jo vodi dr Christian Gostečnik s sodelavci (vsak 1. in 3. petek v mesecu ob 20h).
V nadaljevanju se bo v plačljivem sklopu odvilo še več kot 20 WEBINARJEV. Slednji bodo potekali razporejeno po tednih, datumi bodo znani kmalu. Vsi webinarji se lahko pogledajo tudi kasneje, zato ni nujno, da jih spremljate na določene datume v živo.
Slušatelji lahko izberejo med malim paketom, kjer si sami izberejo le del predavanj (6),
ali pa celotnim velikim paketom, ki vsebuje sodelovanje strokovnjakov v zaprti FB skupini, osebno obravnavo primerov, več kot 20 strokovnjakov, več kot 20 različnih tem, poglobljene odgovore na refleksije, povabilo na redno šolo za starše, učbenik, osebno vodenje ter možnost supervizije.
Ceniki so izpisani v priloženi datoteki.
VISOK POPUST ZA KOLEKTIVE – za več kot 4 osebe (do 18.2. možnost kar DO 50%popusta): ob prijavi 5-8 sodelavcev, plačate le ceno za 4. Za vsake 4 prijave, lahko brezplačno pripeljete dodatne 4 udeležence.Kolektivi se lahko združujejo iz različnih vrtcev.
Imate tudi možnost nakupa le posamičnega webinarja, cena je 22 eur (točkuje pa se za 1h).
Naši predavatelji SVO so:
Anja Oman: skrb zase, stres, izgorelost
Janja Urbančič: meje, avtentičnost, možgani, nagrada in kazen, trma
Tina Jereb: prepoznati otroka v stresu, čuječnost
Dejana Dejanovič: Celostni razvoj otroških možganov, zrcaljenje, kaznovanje
Katja Knez Steinbuch: sočutno uvajanje otrok, stik s sabo
Andreja Poljanec: postavljanje meja, razvoj možganov in govora,
Saša Petrovič: navezanost pri otrocih in odraslih v odnosih
Aleksandra Brlan: dojenje in čas uvajanja otrok v varstvo
Petra Paver Urek: kako prizemljiti otroka, praktične vaje
Helena Grmek: spanje dojenčkov in malčkov
Apolonija Zupan: sočutno materinstvo in skrb zase
Klavdija Slapar: prepoznavanje zlorab in praktične rešitve
Karmen Okorn: sočutno v praksi v vrtcu 1 – kako delovati s starši
Manca Sever Žumer: sočutno v praksi vrtcu 2 – kako najti stik med vzg in staršem
Barbara Holcman: kako reševati konflikte otrok v vrtcih in šolah
Teja Bandel Castro: sočutno z otroci s posebnimi potrebami, uporaba humorja
Lucija Hrovat: grajenje navezanosti med otrokom in vzgojiteljico
Romana Colic: sočutno z mladostniki, postavljanje razmejitev
Janez Vidmar: sočutje in starševstvo pri moških
Ana Oberstar: Sočutno v praksi v vrtcu: kako pomiriti sebe
Mateja de Laat: Sočutno v praksi: kako ostati sočuten v razredu in srednjih šolah
Alenka Lanz: kako pomagati otrokom po ločitvi
Špelca S Morojna: prepoznavanje potreb mladostnika, kako premagati kaos v skupini (metoda FEEL)
Robert Ličen: Sočutno vodenje mladostnikov, pomembnost vodje
Denis Ališič: Risanke, igrice, ekrani: negativen in pozitiven vpliv
Christian Gostečnik: šola za starše (najstniki), v dogovoru: Željko Čurić: Kako vzgojiti samorilca?
Prijave zbiramo do 18.2., s pripisom izbire paketa, na:
– FB eventu in mailu (info@socutno-varstvo.si)
https://www.facebook.com/events/1555819791217868/
Vse info prek maila, FB ali telefona (041609888)
V primeru premajhnega števila prijav si pridružujemo pravico do alternative oz.spremembe programa.
Vseslovensko izobraževanje SVO: prijave
Zakaj bi se odločil/a za izobraževanje?
Dostopno: brezplačno za vse, ki jih zanima tematika sočutne pedagogike, vsi paketi pa izjemno ugodni!
Koristno: paketi prilagojeni težavam v praksi in točkovanju za napredovanja
Praktično: v obliki webinarjev, ki si jih lahko ogledate v živo ali kasneje, ko imate čas
Strokovno: aktivno sodeluje več kot 25 strokovnjakov, dobite pa še mnogo več.
Kako to, da so cene tako ugodne?
Trika ni, le želimo si, da tole izobraževanje SVO doseže čimveč ljudi, da bi lažje razumeli sebe in otroke in lažje reševali težke situacije ter tako bili v stroki in doma manj obremenjeni. Zato je izobraževanje oblikovano tako, da je primerno za čisto vse: pediatre, doule, razvojne psihologe, terapevte, vzgojitelje, pedagoge, socialne delavce, učitelje, varuške in varuhe, starše, ter vse, ki jih ta tema zanima.
Kdaj poteka in koliko časa mi vzame?
Srečanje v živo: 20. 2. 2019 , 19.00, SMC Rakovnik (Ljubljana) ALI
na FB live (Skupina: sočutno varstvo) v živo, posnetek bo dostopen tudi kasneje do konca izobraževanja. Po osebnem srečanju se bomo srečevali na spletu (vsak teden), datumi bodo še določeni – toda vaš ogled seminarjev in oddaja refleksij so možni tudi kasneje, v času izobraževanja. Prednost izobraževanja je, da si ga časovno povsem prilagodite! Dolžino izobraževanja izberete glede na Vaše želje in potrebe.
Katere so glavne nove raziskave in praktične teme, ki jih boste pojasnili?
Težko zajamemo v par stavkov, a vseeno nekaj:
- zakaj se otroci tako derejo in trmajo? Kaj se dogaja v njihovih možganih?
- zakaj mi gre lahko lasten otrok tako na živce? Kaj se dogaja v mojih možganih?
- zakaj ne zdržim ko me v skupini ne poslušajo? Kaj lahko storim?
- kako reševati težke primere, ko ni dialoga nikjer?
- kako se pomirim, ko je težko?
Kaj vse pridobim z izobraževanjem?
Celotno visoko strokovno izobraževanje (3.stopnja, veliki paket, 25+ ur):
– poslušali in spraševali boste lahko več kot 25 strokovnjakov (terapevti, vzgojitelji, doule in svetovalke, mame in blogerke, podjetnice in podjetniki), specializiranih z različnih področjih
– na voljo 25 predavanj – 25 webinarjev IN večje število terapevtskih, osebnih, poglobljenih delavnic, na voljo za ogled kadar VI želite
– osebno podporo v obliki terapevtskega svetovanja v zaprti FB skupini (celo leto), kontinuirano svetovanje v času izobraževanja
– članki, blogi in odgovori strokovnjakov, dostopni vsakomur neomejeno
– delovni učbenik povzetkov
– refleksije, debate in osebne odgovore na vsa vaša vprašanja – možnost supervizije (!)
– podpora vseh ostalih udeležencev FB skupine
– povabilo na brezplačno šolo za starše, ki jo vodi sicer dddr Gostečnik s sodelavci
– možnost pridobitve točk (1.5 ali več!) za napredovanja
– potrdila o izobraževanju, možnost naziva in certifikata “sočutni vrtec” – enoletni vpis v našo bazo sočutnih vrtcev Slovenije, omembe in priporočila na spletnih omrežjih sočutnega varstva.
Kdo vse predava in o čem?
Anja Oman: skrb zase, stres, izgorelost
Janja Urbančič: meje, avtentičnost, možgani, nagrada in kazen, trma
Tina Jereb: prepoznati otroka v stresu, čuječnost
Dejana Dejanovič: Celostni razvoj otroških možganov, zrcaljenje, kaznovanje
Katja Knez Steinbuch: sočutno uvajanje otrok, stik s sabo
Andreja Poljanec: postavljanje meja, razvoj možganov in govora,
Saša Petrovič: navezanost pri otrocih in odraslih v odnosih
Aleksandra Brlan: dojenje in čas uvajanja otrok v varstvo
Petra Paver Urek: kako prizemljiti otroka, praktične vaje
Helena Grmek: spanje dojenčkov in malčkov
Apolonija Zupan: sočutno materinstvo in skrb zase
Klavdija Slapar: prepoznavanje zlorab in praktične rešitve
Karmen Okorn: sočutno v praksi v vrtcu 1 – kako delovati s starši
Manca Sever Žumer: sočutno v praksi vrtcu 2 – kako najti stik med vzg in staršem
Barbara Holcman: kako reševati konflikte otrok v vrtcih in šolah
Teja Bandel Castro: sočutno z otroci s posebnimi potrebami, uporaba humorja
Lucija Hrovat: grajenje navezanosti med otrokom in vzgojiteljico
Romana Colic: sočutno z mladostniki, postavljanje razmejitev
Janez Vidmar: sočutje in starševstvo pri moških
Ana Oberstar: Sočutno v praksi v vrtcu: kako pomiriti sebe
Mateja de Laat: Sočutno v praksi: kako ostati sočuten v razredu in srednjih šolah
Alenka Lanz: kako pomagati otrokom po ločitvi
Špelca S Morojna: prepoznavanje potreb mladostnika, kako premagati kaos v skupini (metoda FEEL)
Robert Ličen: Sočutno vodenje mladostnikov, pomembnost vodje
Denis Ališič: Risanke, igrice, ekrani: negativen in pozitiven vpliv
Christian Gostečnik: šola za starše (najstniki), v dogovoru: Željko Čurić: Kako vzgojiti samorilca?
Kakšne so cene?
Cene so ugodne : (early bird, do 18.2.)
– Osnovni paket = brezplačno
– mali paket : študenti/brezposelni 80 eur, strokovni delavci in ostali 150 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 150 eur, strokovni delavci in ostali 250 eur
Plačila po 18.2.:
– mali paket: študenti/brezposelni 120 eur, strokovni delavci in ostali 200 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 200 eur, strokovni delavci 350 eur
*VISOK POPUST ZA KOLEKTIVE – več kot 4 osebe (do 18.2. možnost kar DO 50%popusta):
ob prijavi 5-8 sodelavcev, plačate le ceno za 4. Za vsake 4 prijave, lahko brezplačno pripeljete dodatne 4 udeležence. Za več kot 16 udeleženih ŠE dodatni popusti!
Kolektivi se lahko združujejo iz različnih vrtcev.
Možnost nakupa le posamičnega webinarja, cena je 22 eur (točkuje pa se za 1h).
Kje dobim vse info?
na info@socutno-varstvo.si,
www.socutno-varstvo.si,
041 609 888
Novo: sočutno varstvo otrok II – vseslovensko strokovno izobraževanje
Inštitut Vita bona z mnogimi strokovnimi sodelavci organizira nadgradnjo obstoječih izobraževanj sočutnega varstva otrok. Izobraževanje bo potekalo v več stopnjah: prvi del je odprt za vse in BREZPLAČEN.
Vseslovensko strokovno izobraževanje SVO je namenjeno:
– strokovnim delavcem (iz področja vzgoje, izobraževanja, šolstva, zdravstva ipd.),
– staršem,
– študentom in mladim,
– varuškam in varuhom (in vsem, ki bi radi to postali) in pravzaprav vsem, ki jih tematika zanima.
Brezplačno uvodno izobraževanje obsega:
– srečanje v živo, pogovorni večer o sočutnem starševstvu in sočutnem varstvu,
– 2 audio posnetka (o regulaciji/navezanosti otroka, in o uvajanju v vrtec),
– 2 Webinarja (kako biti avtentičen ter o utrujenosti in izgorelosti),
– delavnico “Čutim torej sem”.
Dobrodošli vsi!
********************************
Povabilo k nadaljnem sodelovanju – k 2. stopnji izobraževanja:
– 2. stopnja izobrazevanja obsega še 2 intenzivni delavnici in 2 webinarja in še 2 webinarja po izbiri
= 6 dodatnih izobraževanj + refleksije + potrdilo o izobraževanju + ugodne cene.
*********************************
Celotno visoko strokovno izobraževanje (3.stopnja) obsega še:
– več kot 20 strokovnjakov (terapevti, vzgojitelji, doule in svetovalke, mame in blogerke, podjetnice in podjetniki),
– več kot 20 webinarjev
– večje število delavnic
– Kontinuirano svetovanje v času izobraževanja – celoletna vključitev v zaprto online skupino z nasveti
– članki, blogi in odgovori strokovnjakov
– delovni ucbenik
– refleksije in osebne odgovore
– povabilo na brezplačno šolo za starse
– možnost pridobitve naziva in certifikata “sočutni vrtec” – vpis v našo bazo sočutnih vrtcev Slovenije, omembe in priporočila na spletnih omrežjih sočutnega varstva
Predavanja (webinarji) in delavnice so iz področja sočutnega varstva/starševstva in vsebujejo sledeče teme, o:
– delovanju otroških možganov in razvoj nevroznanosti,
– postavljanju meja in o kaznovanju,
– samoregulaciji,pomiritivi samega sebe
– prepoznavanju otroka v stresu,
– prepoznavanju zlorabljenih otrok, kako ukrepati ob nasilju,
– kako uvajati sočutno, kako glede dojenja, dojenčkovo in otrokovo spanje,
– kako prizemljiti/pomiriti otroka, tehnike,
– kako čutiti sebe (čuječnost), izgorelost in drugi izzivi,
– kako z otroki, s posebnimi potrebami,
– kakšna je naša navezanost in navezanost otrok,
– kako pomemben je dotik in bližina,
– kako reševati konflikte več otrok,
– kako pomagati otroku po ločitvi staršev
– kako delovati kot vzgojitelj sočutno, kako najti stik starša z vzgojiteljico in obratno,
– dinamika skupin v vrtcu: kako konkretno reševati konflikte,
– kako vpeljati sočutje v šole,…
– vplivu video igric, risank in vseh multimedijskih novosti (pasti in pozitiva)
Prijave z nižjo ceno možne do 18.2..
Dobrodošli.
Pomagajte nam razširiti to poglobljeno in intenzivno izobraževanje na čimveč strokovnih ustanov. Le skupaj lahko naredimo spremembo. Hvala, ker nas podpirate!
Pornografija
Pornografija je tema, ki v debatah sočutnega partnerstva vedno zbuja dva pola: močno naklonjenost, ali pa močne odpore. Močni odpori se pojavljajo predvsem pri ljudeh, ki so ali religiozno opredeljeni, ali pa je spolnost morda malo tabuizirana, močno podporo pa navadno izražajo ljudje, ki jo navadno sami prakticirajo, a je ob njih kdaj tudi čutiti dodatne občutke sramu in gnusa. Seveda pa tudi ta temani enoznačna in vsak ekstrem pokaže na nujnost naslavljanja težave.
Navdušeni nad pornografijo bodo navadno omenjali, kako pomaga k večji povezanosti v spolnosti in splošnem fiziološkem in psihološkem boljšem telesnem počutju (predvsem po orgazmu). Kritiki pornografije pa nakazujejo na možnost resne zasvojenosti, na možnost dolgoročnega upada spolne sle v “realnih odnosih” in na objektivizacijo telesnosti, torej zmanjšanje občutka dostojanstva in spoštovanja telesa. Kritiki tudi omenjajo možnost zlorab v pornografski industriji: tudi to, da nekdo na tak način izpostavlja telo in da nima občutka za meje: kaj je njegovo, kaj je od medijev ipd se precej pogosto povezuje s prejšnjimi nepredelanimi zlorabami, statistike spolnih zlorab med npr prostitutkami (kar je že druga stvar), pa so alarmantne. Ogled naj bi po njihovem tako spodbujal nerešenost spolnih zlorab. Navdušeni pa poudarjajo, da se je tudi ta industrija razvila do te mere, da nudi možnost varnejšega odločanja in da ni več prisile. Zagotovo pa to ne drži povsod.
Terapevti skušamo pogledati na pornografijo celostno in upoštevati vse vidike – v partnerstvu je v osnovi ključno, da si partnerja v vseh spolnih praksah zaupata: to pomeni, da si oba lahko odprto povesta, kaj jima je všeč in kaj njima ni sprejemljivo. Te meje določajo njuno vzajemno spoštljivost in težave nastanejo takrat, kadar dva v tem nimata istih pogledov. Če se v tem kljub jasnim mejam ne slišita in ne zmoreta vzpostaviti skupnih kompromisov, vedno svetujemo partnersko terapijo, da ugotovita, zakaj se kljub dogovorom ne ujameta. Pogosto naletimo tudi na različne poglede na spolnost: za nekoga je samo potešitev, za drugega pa samo tolažba in oboje lahko predstavlja resno težavo za doživljanje globlje povezane spolnosti. To nas v terapiji vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti. Problem je, če ima moški samo potešitveno (kar je zelo verjetno pri ogledih pronografije) in se zenska cuti kot objekt, zenska pa samo tolažilno in preko spolnosti doživlja, da je vredna. Pri obema ugotavljamo, kaj je privdelo do teh ekstremov in skušamo vzbuditi vse tri aspekte, tudi tisto globljo, povezano, da lahko sploh prideta do zdrave, globlje intime
Anonimno vprašanje: Moža sem zalotila, da je imel na telefonu slike golih žensk. Kaj bi to pomenilo, da ga ne privlačim? Ali je to tudi prevara?
Odgovarja Teja Bandel Castro, ZDT, Inštitut Addictiva (http://www.addictiva.si/) :
“Draga anonimna, ker nimam več podatkov o vaši partnerski zvezi ter vaših čustvih ob možu, bom odgovarjala bolj na splošno na temo zasvojenosti od pornografije. Prvi problem glede izpostavljenosti pornografiji je, da moški (velja tudi obratno) dobi zelo izkrivljeno sliko o spolnosti, vse se dogaja avtomatično, brez čustev, ženska je robot, vedno srečna in zadovoljena in še bi lahko naštevala. Če je to edini in stalni vir edukacije o spolnosti, potem si lahko predstavljate, s kakšnimi predstavami in pričakovanji moški stopajo v partnerske zveze. Pravzaprav sploh ne zmorejo vzpostavljati zdravih odnosov.
Kot drugo, gledanje pornografije je lahko zasvojitveno. V možganih sproži naval določenih hormonov, ob katerih se počutimo zadovoljne, srečne. Žal je ta občutek kratkotrajen, in oseba želi te občutke doživljati vedno pogosteje. Pride do zasvojenosti, ko se toleranca za doživljanje ugodja viša, hočemo vedno več in pogosteje. Zaidemo iz pornografije, kjer sta udeleženi le dve osebi, na več oseb, na različne spolne prakse, na različne deviantnosti, živali, otroke. Res ne morete verjeti, kako hitro se lahko oseba, zasvojena s pornografijo, znajde pri gledanju pedofilije. In potem se ob partnerki iz mesa in krvi sploh ne more vzburiti, ker potrebuje veliko več in močnejših dražljajev. Zato, da sploh lahko seksajo z osebo, morajo ob tem gledati pornografijo, ali fantazirato o ne vem čem. Kakšna krivica za oba, moški sploh ni prisoten pri aktu, ženska pa je na nek način zlorabljena.
S pojavom spletne pornografije se je skokovito povišala možnost za zasvojenosti – je skorajda brezplačna in dostopna kjerkoli in kadarkoli. Zato je tudi vedno pogostejša oblika zasvojenosti. Za npr. alkohol in druge psihoaktivne substance potrebujemo denar, niso vedno na razpolago, do pornografije pa se lahko dokoplje že osnovnošolski otrok. Si lahko predstavljate, kakšno kaos in škodo lahko povzroči v otroških možganih.
Pomislite, zakaj vaš mož gleda pornografijo? Ali to počne, ko je napet, slabe volje, vsak dan? Ali se na ta način tolaži in sprošča? To so znaki zasvojenosti. Ali morda veste, če je kdaj doživel kakšen travmatični dogodek ali pa je imel moten odnos s svojimi starši? So bili njegovi starši npr. zasvojeni z alkoholom? Pri zasvojenosti si zdravimo občutke manjvrednosti, čustva sramu, jeze, strahu, tesnobe, občutke neustreznosti in nemoči. Prepoznate kaj takega pri možu? Tudi vas nagovarjam k razmisleku, kako to, da ste se znašla v takem odnosu. So vam te zgodbe o zasvojenosti tudi kaj znane, morda čustva?
Upam, da stanje pri vašem možu še ni tako daleč, da bi govorili o zasvojenosti. Če bi pa želeli več povedati o tej temi, ali če bi potrebovali strokovno pomoč, se nam lahko oglasite z anonimnim vprašanjem oz. komentarjem. Srečno.”
Delno napisala in uredila Katja Knez Steinbuch, ZDT
Kako naj se uskladiva v spolnosti? On/a bi več, meni pa ni.
Zmotna prepričanja o spolnosti in primer težave v postelji.
Težave v spolnosti so eden izmed glavnih težav v partnerstvu. Spolnost ne pomeni samo spolnih odnosov, pač pa zajema vso intimo in globino med partnerjema, zato družinski terapevti pogosto rečemo, da se v spolnosti odraža vsa dinamika čustvenega sveta partnerjev. Partnerji se navadno za takšno terapijo odločajo zelo (pre)pozno, ko je res že hudo: v primerih že razkritih prevar ali spolne zasvojenosti, ali pa v primerih spolnih disfunkcij ali zmanjšanega libida. Težave v spolnosti lahko nosijo v sebi veliko občutkov neprimernosti, sramu, nevrednosti. Zato so pogosto tabuizirane, ljudje pa se v svojih bolečinah skrivajo in doživljajo zato še hujša občutja.
Pri velikem številu parov, ki pridejo na terapijo iz povsem drugega razloga (prevare, odtujenosti, prepiri), kmalu ugotovimo, da se tudi v
intimi pojavljajo težave. Če partnerja ne delujeta povezano, tudi v spolnosti težje zaživita. Pravijo, da naj bi čustvena povezanost bila predpogoj za žensko aktivnost. Obstajajo pa seveda tudi pari, ki prepire “rešujejo” s spolnostjo in v njej za trenutek prav zaživijo- a se po daljšem obdobju to vseeno ne pokaže kot dobra rešitev (ker trpi njuna osnovna povezanost, ki ni zgolj fiziološka) in čeravno je na začetku takšna spolnost divja in privlačna, sčasoma dobi težji predznak – če se ne podpreta tudi na drugih nivojih.
Za pare, ki se v spolnosti ne ujamejo najboljše, je pravo odrešenje, ko slišijo, da je to izjemno pogosta težava. Na funkcionalni, zgolj fizični ravni, je tudi precej razumljiva, že zaradi razlik med spoloma, ki navadno pripeljejo do različnih pričakovanj: kaj za koga npr spolni odnos sploh pomeni in kako si ga predstavlja. Stereotipno velja, da imajo v spolnosti večje potrebe moški, da vse ženske potrebujejo za spolnost ogromno časa, da ženske niso zasvojene in da moški iščejo zgolj potešitveno obliko spolnosti. V terapijah je veliko število tudi primerov, ko se s spolno zasvojenostjo srečujejo tudi ženske, ki pa jim je o tem (ravno zaradi družbenih norm) še težje spregovoriti. Težje je o tem govoriti tudi moškim, ki svoje spolne sle sploh ne začutijo v takšni globini, kot njihove partnerke. Težave v spolnosti v resnici torej ne prizanašajo nobenemu od spolov.
Pri raziskovanju težav v spolnosti pogosto naletimo na dodatne ovire, kot so na primer: prezgodnje nenaslovljene izkušnje v spolnosti, nepredelane travmatične izkušnje spolne zlorabe, nepredelani čustveni incesti s strani starša, tabuizirana spolnost v primarni družini in podobno. V takih primerih je nujna racionalna in čustvena globinska predelava težkih preteklih občutij, da klient sploh lahko začuti, kaj ga ovira v doživljanju sebe, drugega in spolnosti. Terapija, oz strokovna obravnava je v takšnih primerih nujna. Kadar so v ozadju težke zgodbe, klienti težko rečejo ne in so premočno motivirani zgolj k zadovoljitvi drugega, svojega telesa pa sploh še ne začutijo v resnici. V takšnih primerih obstaja nevarnost ponovne travmatizacije, če se partnerja res ne razgalita drug pred drugim v svojih izkušnjah, v svojih mejah in željah.
Vprašanje: Kaj narediti, ko ima partner večje spolne potrebe kot jaz? Kaj v takih primerih naredite na terapiji?
Takšne primere na terapijah vedno rešujemo večplastno. Veliko primerov je res podobnih, kot opisujete (da ima moški večje potrebe, ampak vsaj kašnih 20% tudi obratnih: ko ženska želi več kot moški). Ko nekdo pride na terapijo zaradi razloga neujemanja v spolnosti, vedno pogledamo vse nivoje. Najprej kliente vedno usmerimo še do zdravnikov oz ostalih strokovnjakov, da preverijo, kako je z fiziološko možnostjo disfunkcij, drugih psihičnih bolezni, libida ipd. Če odkrijemo kakšno disfunkcijo, se na terapiji rešujejo stvari najprej z izžalovanjem situacije, nato pa z drugimi možnostmi reševanja (o tem več kasneje, pri omembi spolnega nivoja).
Na drugi stopnji obravnavamo par čustveno, tako individualno, kot sistemsko partnersko: ali sta čustveno povezana, se oba čutita v sebi in z drugim ok, kako delujeta kot par, a kdo skrbi za koga ipd in se to odraža v spolnosti tudi ipd? Pogosto srečamo primer, ko ženska že sicer a priori čustveno skrbi za moškega, zato tudi v spolnosti ni sproščena. V takih primerih (to so tudi primeri moških) sploh ne pride do tolikšne žželje – ker je zanje tudi spolnost samo še ena skrb, ne pa njihov uitek. Torej moramo v terapiji ugotavljati, zakaj takšna skrb in se usmerjati v to, da je spolnost užitek za oba.
Na čustvenem nivoju ugotavljamo tudi, kako je vsak v paru sam s sabo: sta oba v sebi ok? Kdaj čutita potrebo po spolnosti? Kdaj čutita potrebo po samozadovoljevanju, kdaj po pornografiji? Ali prakticirata oboje in koliko časa že? Prepoznata kdaj in za kaksno vrsto potrebe gre? Pogosto za omenjene primere velja, da se v sebi ženska ne počuti ok (privlačno niti npr), moški pa išče le fiziološko pomiritev telesa.
To nas vrže v raziskovanje njunih tipov spolnosti: a je to potešitvena, tolažitvena ali res tista globlja spolnost. Problem je, ce ima v tem primeru moski samo “potešitveno spolnost”, ženska pa se ob tem čuti kot objekt. Če ima ženska samo “tolažilno spolnost” in s tem dozivlja, da je vredna, je to nevarno tudi zanjo. Pri obema skušamo odkriti, kaj manjka in zakaj manjka in vzbuditi vse tri aspekte …da lahko sploh prideta do zdrave, globlje spolnosti.
Potem pa še ta spolni nivo: kaj komu pomeni spolnost, koliko komu ustreza, a se čutita v sebi privlačna ipd, kdaj se vzburita – kaj ju vzburi, v sebi, kdaj začutita vzburjenje… vse to. Za nekoga je lahko takšna spolna povezanost ze masaža, nekdo pa potrebuje izključno vrhunec, ali pa izliv. Par, ki ježepovezan čustveno, spodbujamo, da se povežeta v razsikovanju čutnosti. In včasih se v tem lahko hitro ujameta… Težava nastane, ko se partnerja ne zmoreta prilagoditi drug drugemu in ga slišati. To navadno pomeni, da eden težko zdrži s svojimi potrebami, drugi pa ne ve, zakaj blokira. V takih primerih se brez strokovne pomoči hitro zapleteta v očitanja in osamljenost.
V partnerski terapiji pa gremo vedno v smer, da par pripeljemo blizje. Torej tistega z večjimi potrebami usmerjamo na to, da ugotovimo, ali te potrebe pokrivajo še kaj drugega (izjemno pogosto je to stres in napetost, pri obeh spolih), pri tistemu ki pa nima želje pa raziskujemo, če je res nima oz kaj to konkretno pomeni – navadno je zanje samo spolnost precej drugacna, ali pa rabijo vec čustvene pozornosti. V primerih, kot ste jih opisali, izjemno pogosto naletimo tudi na moskega ki je bil prezgodaj soočen s spolnostjo, ali pa se je več desetletij zadovoljeval zgolj z uporabo pornografije in na žensko, kjer je bila spolnost doma tabu/zatirana, ali pa je celo doživela spolno zlorabo. To pa potem vse spremeni oz pomeni, da moramo iti najprej počasi v predelavo travmatičnih izkusenj – kar pa pomeni daljse procese. Za pare s težavami v spolnosti, so takšni procesi še napornejši, če se terapije udeležijo potem, ko se težave pojavljajo že dolgo časa. Zato vedno spodbujamo pare, da se za terapevtska srečanja odločijo ob prvem sumu različnosti v spolnosti.
Napisala: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka
Ločitev, otroci in novi partnerji
Vprašanje: Z bivšim imava skupaj majhnega otroka. On pa je kmalu dobil novo partnerko. Kako mu naj povem, da ni dobro za najinega otroka, da otroka hitro vključuje v njegov nov odnos?
Odgovor:
“Draga anonimna mamica, hudo vam je siliti hčerko v odnose s človekom, ki ga ona ne mara. Kako pa ste vi preboleli ločitev? Ste si dali čas in prostor, da jo odžalujete, da si dovolite izjokati vse kar ste izgubili in si res odpreti prostor, da lahko sprejmete novo življenje in vse kar to prinese? Novo življenje pomeni, da sta bivša partnerja samo še oče in mati, partnerstvo pa nadaljujeta z drugimi ljudmi. Svetujem vam, da si vzamete čas in si dovolite začutiti te spremembe in kaj točno za vas pomenijo. S hčerko se pogovorite in ji povejte, da je ločitev odgovornost staršev, da ona zanjo ni kriva in da ne bo izgubila očeta, če ima ta novo partnerko. Preberite ji knjigo Zakaj lunina vila in mesecev princ ne živita skupaj”. (Barbara Holcman, ZDT)
Razhodi so vedno boleči, še najbolj za otroke. Za najmlajše je največjega pomena, da se starša zmoreta čimveč stvari dogovoriti v miru, soglasju in razumevanju. To je poseben izziv že za starša, ki sta v aktualnem odnosu, kaj šele za starša, ki sta se razšla. Znašli ste se torej pred res hudo in težko situacijo.
Ko se zgodi ločitev, je pred starši samohranilci težka pot, ko morajo zaupati partnerju (po možnosti takšnemu, v katerega so izgubili zaupanje), da bo otrok z njim v redu. Torej: da četudi ne bomo z njim mi vsak trenutek, da bo v redu. Zaupati v to pa je pogosto težava, sploh v primerih, kjer starša že prej nista bila usklajena v starševstvu in še posebej v primerih, če sta se razšla zaradi izgube zaupanja. Zato je za takšnega starša pot, ki ga čaka izjemno naporna, a vredna: rezultat je namreč otrok, ki ne potrebuje izbirat strani, ne potrebuje ščitit ali napadat enega od staršev in zaradi tega še najbolj nemoteno nadaljuje svoje življenje in ohrani oba starša v lepem spominu. Če pa se kdo od staršev ne obnaša “najlepše”, ali pa ga ne zmore začutiti, pa to otrok sprevidi sam – seveda še bolj kasneje, ko odraste. Največja zaščita otroka je možna le tako, da starš kljub preprekam pokaže in ohrani spoštljivost do drugega starša. Izjeme so le primeri nasilja ali večjih zlorab, kjer so potem stiki omejeni, oziroma pod nadzorom.
Bivšega boste žal težko spremenili. Seveda lahko poskusite s prijaznim pogovorom, kjer poudarite, da razumete, da on želi vključiti osebo, ki je zanj pomembna v hčerkino življenje in da mu tega ne nameravate preprečevati ali oteževati. Da je vaša edina želja le to, da to naredi postopoma, z občutkom, da ne bo za vajinega otroka prevelik stres. Ni nujno, da vas bo upošteval in v tem primeru se boste žal morali soočiti tudi s to opcijo. Verjamem, da vas plaši in da je tudi boleča hkrati.
Si predstavljam, da se bojite, da bi bil otrok v stiski in da bi bili hitro zamenjani. Ampak za vašega otroka ste vi edina mati in boste to vedno ostali. Nihče vas ne more nadomestiti nikoli. Lahko vam le pomaga pri vzgoji. Zelo pogumno bi bilo, da se podate na pot sprejemanja takšne situacije. Ta pot deluje prav mučeniška, ampak za vse najlažja. Do tja seveda ne morete priti čez noč, sploh če ostaja veliko čustev med vami. Ko si jih boste dovolili čutiti, tako težje kot lažje, boste sčasoma vstopili v proces odpuščanja (dopuščanja vseh občutkov) in drugačne poti: smeri, ki je za vse v nastali situaciji najboljša.
Otrok pa bo seveda v manjšem stresu ob postopnem pripravljanju na nove osebe. Ob ločitvah se vedno priporoča čim manj sprememb, novih ljudi in podobno. Če tega vaš bivši ne ve, ga povabite morda na kakšna skupna csd ali terapevtska svetovanja, kjer vam bodo strokovnjaki prav tako zaupali podobno. Pri nas je veliko kvalitetnih knjig, bivšemu pa lahko priporočite ali podarite tole: Damijan Ganc: Izzivi očetovstva po ločitvi. Vse dobro vam želim v tej drugačni vlogi. Verjamem, da je trenutno težko, verjamem pa tudi, da se otroci zelo prilagodijo in da bo z vašim otrokom v vsakem primeru še vse dobro. Saj ima vas!
Samo naprej!
Zapisala in uredila: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka
Kako ustaviti nasilje?
Vprašanje: Prijateljica in prijatelj sta zelo hitro začela in odnos se ni obrnil v pravo smer. Zdaj je prišlo tako daleč da jo vsak dan zmerja, ponižuje, govori grozne stvari, kriva je za vse. Prijateljica mu želi pomagati. Zaveda se, da najverjetneje ne bosta ostala skupaj, ne želi ga pa zapustiti zaradi groženj, da ji bo vzel otroka. Kaj lahko naredi?
Odgovarjata: Saša Petrovič, ZDT in Katja Knez Steinbuch, ZDT
“Spoštovani, prijateljici lahko stojite ob strani in jo skušate začutiti v vseh njenih strahovih in bolečini. Ubesedite ji, da gre v njenem primeru za resno nasilje in ji svetujete, da poišče pomoč na CSD, društvu za nenasilno komunikacijo, ter razmisli o varni hiši. Vaši prijateljici mora biti zelo težko in boleče v odnosu, še posebej, ker je v vse skupaj vpet majhen otrok. Znašla se je v slepi ulici, ko ne želi več biti v odnosu, vendar jo drži na mestu strah, pred grožnjami, da ji bo partner vzel otroka. Prav tako želi pomagati partnerju. Žal bo partner poiskal pomoč, ko bo spoznal kako zelo s svojimi pretiranimi čustvenimi izbruhi rani svoje najbližje in vedno znova rani tudi sebe. Kdaj in če sploh bo prišel do tega uvida je odvisno le od njega. Prijateljica pa lahko poskrbi, da bo začutila, da ne zasluži nikakršne oblike nasilja, da ji ni treba prenašati vseh žalitev in poniževanj. Ko bo prišla v stik z zdravo jezo, bo lahko začutila svojo moč, da zaščiti sebe in otroka. Partnerjeve grožnje za odvzem otroka nimajo pravne osnove, saj je zaradi posredovanja policije uradno zavedeno, da je prišlo do nasilja. Torej, lahko ji svetujete, da zbere čim več informacij kakšne so njene pravice, kontaktira csd, društvo za nenasilno komunikacijo in varno hišo. Te ustanove nudijo varnost in zaščito na začetku nove poti. Povejte ji, da ima vso pravico, da se zaščiti in ji stojte ob strani, kot opora v težkih trenutkih. Hkrati pa toplo priporočam delo na sebi, da se zgodba ne ponovi. Vprašanja, ki bi jih zastavila prijateljici anonimne, so v kakšni družini je odraščala? Je doživljala nasilje že v prejšnjih odnosih? Kako je z njeno samopodobo? Zakaj ne zmore začutiti jeze in postaviti meje ko pride do nasilja? Če se ji bo zdelo preveč, je vedno dobrodošla na terapiji. Želim vam vse dobro, vaši prijateljici pa veliko poguma, da zaščiti sebe in otroka”.
Sašo Petrovič lahko spremljate tudi na njeni FB strani: Saša – zakonska in družinska terapija
Grožnja z odvzemom otroka je resno čustveno nasilje. Grožnje so način ustrahovanja. Vztrajanje v odnosu, ki vsebuje takšne oblike nasilja za nikogar ni varno. Otroku je nujno čimprej omogočiti varen prostor in edini, ki ga lahko zavaruje, je oseba, ki ni nasilna. Partner, ki trpi nasilje, zaradu svojega lastnega strahu pozabi, da lahko začasno ali permanentno tudi zapusti odnos. Včasih žrtve potrebujejo tudi od okolice potrditev, da je v redu, če zapustijo nasilen odnos – zato je pomembno, da se o tem piše in govori.
V prvi fazi je najpomembnejše, da se otroka in v tem primeru tudi mamo zavaruje – če ne zmore tega sama, rabi takojšnjo pomoč, preko katere sestavi detajlen varnostni načrt, sploh v primeru selitve. Ta se odvija vedno le, kadar je varno. Kasneje je nujna vključitev v individualno obliko strokovne pomoči. Za žrtve nasilje se priporočajo individualne in skupinske terapije, ki so namenjene soodvisnim odnosom. Za predelave takšnih “situacij” navadno NI dovolj le en ali nekajkratni pogovor s psihologom ali socialnim delavcem, potrebna je vključitev v daljše procese. Včasih je v ozadju namreč nekemična zasvojenost, soodvisnost od odnosov, ki zahteva daljše zdravljenje. Navzven morda izgleda, kot da bi žrtve nehote iskale nasilje. Pa ga ne. nihče ga ne želi, samo ne zmorejo stran.
Navadno v takšnih odnosih vztrajajo posamezniki, ki so že v otroštvu doživeli eno od oblik nasilja in je niso nikoli predelali. Ker je izkušnja ostala čustveno nepredelana, posamezniki ne čutijo, da so vredni drugačnih odnosov, včasih pa je to edino, kar poznajo. Na smrt se bojijo, da bodo ostali sami in da tega ne bodo zmogli. Zato ne zmorejo postaviti razmejitev, okolica pa se namesto njih jezi (na partnerja). Zanje je odrešujoč občutek, ko prvič začutijo, da se jim dogaja krivica, da so vredni več, da zmorejo biti sami in da žeijo drugačne odnose. To spoznanje posledično v drugačno pozicijo postavi tudi njihove bivše partnerje. V opisani situaciji žrtve nujno potrebujejo osebno podporo najbližjih.
Vsakogar, ki ima težave z nasiljem, se usmeri na strokovne inštitucije, ki nudijo programe za obvladovanje jeze in predlaga vključitev v daljši terapevtski proces. Vsak mora namreč ugotoviti, kaj se dogaja z njegovim telesom, zakaj se ga ne da obvladati in od kje je prišlo toliko agresije. Nemalokrat ugotovimo, da gre za občutke nemoči in besa, ki so močno zaznamovali posameznike že kdaj prej. Včasih pa so izkšnje z primarnih družin žrtev in nasilnikov podobne. In pogosto si tudi žrtev in nasilnež izmenjata vlogi – le na drugačnih nivojih nasilja. Takšne izmenjave so značilne tudi za soodvisne odnose.
Če sta nasilna oba partnerja, oba potrebujeta čimhitrejšo pomoč. Če se ne zmoreta obvladati, naj pokličeta Policijo, CSD, SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo. Včasih lahko pomaga že to, da se za nekaj časa ločita in razčistita vsak svoje rane: nasilnež mora najti načine samokontrole, žrtev pa načine postavljanja meja. To so navadno teme, s katerimi imata tudi sicer težave na ostalih področjih življenja, npr. pri delu. Življenje z nasiljem ni lahko in navadno najbolj nastradajo otroci. Zato je čimprejšnja pomoč izrednega pomena. Če sumite, da vaš bližnji doživlja zlorabe in nasilje, mu ponudite pomoč.
Kaj je sočutno partnerstvo?
Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerstva vpeti zato, da osebnostno rastemo, da odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko boljše predelujemo. Temelji na prepričanju, da zmoremo najti stik s sabo in zato tudi s partnerjem. Osnova za to je, da vemo, zakaj nas partner spravlja v določene občutke (da razumemo, da je to naša osebna rana, ki se lahko zmanjša šele takrat, ko jo prepoznamo v celoti) in obratno. Ko to ugotovita oba, se lažje povezujeta v svojih bolečinah. Pomembno je, da se partnerji zavedajo svojih obrambnih mehanizmov in osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se učimo razlike prepoznati kot vir osebnostne rasti, ne pa vir trpljenja.
Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni. Marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, kot močno privlačnost. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari pogosto rečejo, da so si enaki, kot da bi se poznali celo življenje in čutijo, da čas ne obstaja – to pa se zgodi, ker se sprožijo tako močni občutki. Relacijska terapija pravi, da se zaljubimo na podlagi telesnega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti (zato ob zaljubljenosti želja po nenehnem druženju), ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na osnovi podobnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se začnejo spremembe, ki so nujne, da partnerji preidejo v dejanski odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.
Odnos je odločitev: sprejemam tvojo (in svojo) prtljago.
Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Ne gre torej le za romantiko in toplino in le lepe stvari. Gre za čuječnost: stalno ozaveščanje počutja obeh, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje o drugem (o tem, da nam drugi ne želi slabega, da nas ne želi namensko ranit, da je drugi tudi prav tako ranjen kot mi) nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Ko poznamo sebe in svoje meje, jih lahko postavljamo tudi v odnosu, ne več agresivno, ampak sočutno in še vedno jasno. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot varen prostor pod soncem.
Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali nam bo partner pripravljen pomagati razpakirat to umazano prtljago (bo zdržal, ko se bo ravno ob njem odprla kakšna stara rana spregledanosti). In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti (in priznati, da je tudi on ranjen v isti rani). Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Ko je težko, najprej ugotavljamo, kaj se dogaja in zakaj je tako (razen izjemo ekstremnih situacij ponavljajočih se prevar, nasilja, prevar, zlorab in zasvojenosti). Sočutno partnerstvo predpostavlja, da vztrajamo in v varnem, zavezujočem odnosu odkrivamo naše rane. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih samo prebuja. Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju.
Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle):
– osebnostno rastemo
– spoznavamo sami sebe in partnerja
– se soočamo z našo zgodovino
– vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem
– lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini
– zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost
– krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni
– se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom
– sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše
– dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom
Značilnosti sočutnega partnerstva so:
– čuječnost (stik s sabo in z drugim: vem, kaj čutim in zakaj tako doživljam),
– ranljivost (drzniti si raziskovati sebe, biti iskren in globok in pomagati drugemu pri tem),
– čustvena odgovornost do sebe (sprejemanje svojih individualnih ran: ne imeti fokus samo na partnerju, ampak se najprej vprašati, zakaj me je tak partner privlačil, zakaj potrebujem takšno izkušnjo, zakaj me točno to njegovo vedenje najbolj boli)
– »jaz« govorica: izražanje svojih občutkov (»nisi ti kriva, ampak jaz se čutim spregledanega«), ne kritiziranje dejanj drugih, ampak samo sporočanje mojih lastnih občutkov
– zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh čustvene zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher), čeprav navzven pogosto ne izgleda tako
– povezanost (bližina je znak varne navezanosti)
– varnost zaupanja: ko sem v stiski, se lahko obrnem nate (in obratno). Gre za to, da zaupam partnerju, da je tam zame, da bo zdržal z mano, da sem najbolj varen ob drugem. Gre za zavedanje osnovne varnosti, kjer lahko oba partnerja prejmeta podporo, razumevanje, sočutje.. (zaupanje je znak varne navezanosti)
– zavezanost obeh partnerjev k prevzemanju odgovornosti in poskusom popravila v odnosu (”Oprosti, žal mi je. Kako lahko naredim drugače?”). Konflikti in zapleti so del vseh partnerstev. Razlika med pari, ki so pri svojem partnerstvu bolj uspešni od drugih je ta, da v takih parih velja naravnanost obeh, da zmoreta izreči drug drugemu oprosti. Da ne prihaja od umikov, ignorance in besnih izbruhov.
– prijazna komunikacija (izražanje hvaležnosti, prošenj: dnevne zahvale (hvala, ker si odnesel smeti), ovrednotenja (vidim, da ti je težko…)
– pozitiva, humor, veselje
Sočutno partnerstvo predpostavlja, da se pari povežejo na osnovi zgoraj omenjene čustvene podobnosti zato, da drug drugemu spodbujajo predelavo težjih, nezavednih občutij. Samo ob partnerju se lahko v posamezniku zbudi določen spomin in samo partner ga lahko sproži s tako močjo, da bo odziv posameznika res močno organski. Manj kot je ob organskih reakcijah (npr strahu, žalosti, ali pa pravega tresenja telesa ipd.) spomina in kontrole, bolj nezavedna in zgodnejša otroška izkušnja je skrita za njim. Partnerji si tako prebujajo skrite rane, z namenom, da se slednje ponovno doživijo, prečutijo in zakrpajo ob partnerju. Sočutno partnerstvo predpostavlja, da partnerstvo na tak način omogoča napredek in čustveno rast posameznika in celotnega partnerstva.
V sočutnem partnerstvu ne spodbujamo skupnih terapevtskih reševanj odnosa v primerih ponavljajočih se opisanih točk:
– neustavljivega nasilja
– zlorabe alkohola, drog, zasvojenosti s sexom, igrami na srečo, ipd.
– kontinuiranih afer (ali afer, ki se ne prekinejo)
V opisanih primerih parom svetujemo, da najdejo takojšnjo, strokovno, individualno pomoč. V vseh ostalih primerih (odtujenosti, oddaljenosti, nesporazumov, nekomunikacije, pogrešanja, ipd.) ne spodbujamo hitrih razhodov, ker verjamemo, da svoje “napake” ponovimo ob vsaki nadaljni osebi – v vsakem odnosu se namreč zbudijo tista naša vzdušja, ki jih še nismo predelali. Vsakič, ko razhoda ne predelamo, čustveno vsebino nesemo naprej do naslednjega partnerja. Zapleteni čustveni vzorci se tako pogosto ponavljajo,predvsem pri pogstih menjava odnosov (kar je eden od pokazateljev soodvisnosti od odnosov). Zato pogosto svetujemo individualno ali partnersko terapijo, ki lahko služi kot glavna opora pri predelavi težkih vzorcev iz preteklosti.
Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka
Alkohol v družini
Avtor: Saša Petrovič, ZDT
Alkohol je v naši družbi nekaj samoumevnega in večini ljudi sploh ne predstavlja nevarnost odvisnosti. Alkoholizem je bolezen in zraven alkoholika zbolijo vsi člani družine. Nenehen stres, strah, sram, jeza in vedno znova prazne obljube ter nova razočaranja. V takšnem vzdušju se vse vrti okrog vprašanja, kdaj bo alkoholika spet zaneslo. Kje je in kaj počne, ali bo prišel rahlo vinjen, ali napol v nezavesti? Bo spet žalil, razgrajal in ranil prvega, ki mu bo prekrižal pot doma? Obup, nemoč in globoka žalost ter stres so občutja, ki jih v takšnih družinah vsakodnevno občutijo otroci. In ko odrastejo, jim vse to sledi. “Nisem dovolj dober«, »nihče me ne razume«, »vsi me zapuščajo«, »ne znajdem se v tem svetu«, »kako naj bom dovolj dober starš«, »depresiven sem, ne zmorem niti več jokat« so stavki, ki jih terapevti slišimo v terapiji, od ljudi, ki so doživeli alkoholizem staršev v otroštvu.
Velikokrat pride k meni po nasvet obupana žena. »Kaj naj še naredim, da se bo spremenil? Nič ne pomaga. Kljub temu, da se odloči in obljubi, ga slej ko prej spet zanese v gostilno in med prijatelje, potem pa ni več meje pri popiti količini alkohola«. Najprej gospo seznanimo, da nikakor ni odvisno od nje, ali se bo partner odločil za pomoč. Sam namreč očitno ne zmore prenehati piti. Včasih so alkoholiki pripravljeni na spremembo in zdravljenje: ko pristanejo na dnu, jih zapusti partnerka, razpade družina, zbolijo ali povzročijo nesrečo,… Vendar niti v teh primerih ne vedno. Tako močna je ta odvisnost.
Kot zunanji opazovalci je dobro, da se zavedamo, da je potrebno veliko truda, moči in volje, da se odvisniki rešijo tega pekla. Takšna je realna slika odvisnosti in brez strokovne pomoči le redkim uspe. Nujno je zdravljenje, podporna skupina anonimnih alkoholikov (AA) in terapija, da se odkrijejo vzroki odvisnosti.
Kaj lahko stori žena? Poiskati mora pomoč zase, ozavestiti mora svojo soodvisnost od moža: zakaj se je znašla v takšnem odnosu in zakaj je vse skupaj tako dolgo prenašala. Z ozaveščanjem svojih vzorcev na terapiji, bo sčasoma lahko odločno postavila partnerju jasne meje. S tem bo lahko pomagala tudi njemu – saj sicer nehote vzdržuje njegovo odvisnost s toleriranjem njegovega vedenja. Morda bo ugotovila, da je sama odraščala ob mami, ki ni zmogla postaviti mej njenemu očetu in tukaj se pojavi priložnost, da se ustavi škodljivi vzorec prenašanja istih stvari na otroke. Ko žena sprevidi, da ni nemočna, se začnejo stvari premikati v pravo smer. Moža ne more spremeniti. Toda z njeno spremembo same sebe bo mož sebi hitreje priznal, da je alkoholik.
Ker je alkohol v družini zelo pereča tema, vabim vse, ki ste imeli takšno izkušnjo v otroštvu, da se pridružite zaprti skupini Odrasli otroci alkoholikov, s katero začnemo novembra. Prijavite se lahko na info@sasapetrovic.si.
Mnenje udeleženke skupine:
‘V skupini so nas povezale močne izkušnje iz preteklosti. Skupaj smo počasi odkrivali kaj je tisto, da nas drži nazj. Sama sem prišla do spoznanja, da je vso trepetanje v otroštvu zaradi nasilnega, pijanega očeta pustilo posledice. Nenehno sem se znašla v kaotičnih odnosih. Partner, ki me je prevaral, šef, ki se je nenhno znašal nad mano in me poniževal, prijateljica, ki si me je čisto podredila. Vse to zaradi občutka, da moram potrpeti in biti predpražnik za ljudi, da ne bom sama. Moj največji strah je bil, da bi bila sama. Občutek, da si zaslužim vsa poniževanja in da nisem vredna zaupanja, ljubezni in varnosti je bil globoko zakoreninjen v meni. S pomočjo skupine, sem počasi začela delati spremembe, postavljati meje, se sprašvati kdo zares sem in kaj si v življenju želim. Ko sem znala odločno reči ne vsem nespoštljivim odnosom, so počasi k meni začeli prihajati ljudje, ki so v videli v meni lepe plati in so z mano spoštljivo ravnali. Bolj kot sprejemam sebe, bolj me sprejemajo ljudje okoli mene. Hvaležna sem za preobrat v mojem življenju, ki se je začel s skupino.’
Več o Saši Petrovič lahko preberete na njeni Fb strani: Saša – zakonska in družinska terapija
Uredila: Katja Knez Steinbuch
Kaj so soodvisni odnosi?
Soodvisni odnosi izhajajo iz težkih občutkov strahu in sramu. V ozadju teh je slaba samopodoba in napačno prepričanje (bolje biti z nekom kot pa sam). Ponavadi soodvisni skačejo iz veze v vezo in se nikoli ne ustavijo, ker jim je biti samski nekaj nepredstavljivega in strašljivega. V ozadju je izredno močan strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo. Gre za eksistencialen strah, ki zanje pomeni, da če bodo samski, lahko umrejo. Pravimo, da gre za odvisnost od odnosov, ker se ob umanjkanju odnosa počutijo podobno kot tisti, ki se odvajajo od drog. Tak vzorec lahko otrok ponotranji že zelo zgodaj ob neodzivni mami, ali pa kasneje ob spremljanju nefunkcionalnega starševskega odnosa, v ozadju pa najdemo tudi nevarne stile navezanosti. Soodvisni navadno vztrajajo v disfunkcionalnih odnosih (zasvojenosti, nasilje, zlorabe, neodzivnosti …), čeprav ni nobene spremembe. Tipičen primer so žene alkoholikov, ki utopično mislijo, da bodo partnerja nekoč spremenile, ali pa se vdajo, v vlogi žrtve (bolje z njim kot sama).
Alarmantno je, ko nekdo razmišlja: “ne morem živeti brez njega, čeprav me pretepa, ima pa dobre dni, ko je nežen do mene”. Takšna oseba ne čuti svojih meja, ampak se podredi nasilnežu v imenu ljubezni, ki to ni. Soodvisnost je tudi, ko oseba ne živi svojega življenja (hobiji, prijatelji…), ampak partnerjevo (nenehno ima fokus na to, kje je, kaj počne, s kom je, kaj naj stori, da mu bo všeč, kako naj mu ustreže). Vse skupaj je pokaže na veliko notranjo praznino, želja po ljubljenosti, sprejetosti, zaželjenosti, ki jo želi nekdo od partnerja, drugi pa je ne mora zapolnit, četudi bi želel. Soodvisni se odrešijo, ko začutijo lastno praznino, najdejo njene vzroke in se z njimi soočijo. Ko se soočijo s svojimi lažnimi strahovi, srečajo hude občutke iz preteklosti (strah, žalost, sram, vzdušja prave depresije…). A navadno najdejo sebe in se osvobodijo nezdravih odnosov. V primeru soodvisnih odonosov svetujemo strokovno pomoč izkušenega zakonskega družinskega terapevta.
Nekaj značilnosti soodvisnih odnosov:
– fizična, čustvena ali ekonomska odvisnost od partnerja,
– zlitost, simbioza, občutek, da ne morete preživeti brez drugega (če prekineva, ne obstajam; če prekineva stike, bom kar umrl/a),
– ostajanje v zvezi kljub nemogočim pogojem in opravičevanje slednjih (“saj ne zna drugače”…),
– partner soodvisnega je navadno zasvojenec, t.i. odvisni partner (alkohol, droga, igre na srečo, adrenalin,…) ali izjemno ponižujoč, ali ima psihopatolosko bolezen ali nagnjen h kontinuiranim aferam,
– pogosto se razvije tam, kjer so bile nejasne meje ze doma ob starših (postaršeni otroci, čustveni trikotniki, čustven incest ipd.),
– pretirana skrb za druge, za svet in pozabljanje lastnih potreb,
– ponavadi na terapijah pridemo do močnih občutkov krivde – ki pokrivajo občutek sramu in napačna težka prepričanja: občutek “nisem dovolj dober”, “nisem vreden”, “nisem ok”….
Sanja Rozman pravi: Soodvisnost je motnja v čustvenem in osebnostnem razvoju, ki nastane zaradi prilagoditev na odraščanje v disfunkcionalni družini in jo pogosto najdemo pri otrocih alkoholikov ali drugih zasvojenih. Zaradi neugodnih in specifičnih okoliščin (razvojna travma, zasvojenost očeta ali mame) otroci ne morejo razviti svojih potencialov, in so se prisiljeni prilagoditi sebi v škodo, da bi lahko čustveno preživeli. Kasneje v življenju se na tej podlagi lahko razvijejo kemične in nekemične zasvojenosti. Pri soodvisnikih opažamo:
– nesposobnost ustrezno oceniti lastno vrednost in zanašanje na oceno in pohvalo drugih,
– nesposobnost začutiti in postaviti funkcionalne meje,
– neustrezno doživljanje in izražanje svoje resnice zaradi močnih projekcij, fantazije in drugih obrambnih mehanizmov,
– nezmožnost poskrbeti za svoje odrasle potrebe in želje,
– nezmožnost izkušanja realnosti in izražanja čustev na zmerni način.
Zasvojenost z odnosi je nadgradnja soodvisnosti, ne-kemična zasvojenost, ki se pokaže v odraslih odnosih so-odvisnika. Soodvisnost je kronični vir nezadovoljstva in notranje bolečine, in soodvisnik pričakuje tolažbo in olajšanje od drugih ljudi. Zaradi dolgotrajne zlorabe obrambnih mehanizmov za zmanjšanje bolečine, postane vedenje neobvladljivo, tvegano in samouničevalno, vendar zasvojeni kljub hudim posledicam z njim ne more prenehati, čeprav si za to prizadeva.
Oblike zasvojenosti z odnosi (Sanja Rozman):
1. Zasvojenost z »ljubeznijo«: za katero je značilna obsedenost z drugimi ljudmi, hlepenje po povezanosti z njimi in nerealno pričakovanje brezpogojne partnerske ljubezni, ki bo pomenila rešitev vseh težav. Pokaže se v odnosih z drugimi ljudmi, ki se močno zapletejo, saj nihče ne more trajno potešiti globokega zasvojenskega hrepenenja. Odvisniki čutijo prisilno potrebo, da bi nadzirali in spreminjali druge ljudi. Če niso v odnosu, se počutijo nepopolni in slabi.
2. Zasvojenost z romantičnimi odnosi: preokupiranost z romantično vznesenostjo in čarovnijo vedno novih zaljubljenosti
3. Zasvojenost z destruktivnimi odnosi z ljudmi, ki so škodljivi ali nevarni (nasilni, nesposobni za partnerski odnos, nezreli, kemični in nekemični odvisniki). Značilno je, da se v odraslih odnosih ponavlja navezanost na podobne osebe, kot so jih prizadele v otroštvu. Odrasli otroci iz alkoholnih družin si pogosto najdejo alkoholike ali druge odvisnike za partnerje in se z njimi ujamejo v zelo bolečo, vendar izjemno stabilno zvezo polno dramatičnih konfliktov in strastnih sprav.
4. Zasvojenost s seksualno odvisnim partnerjem je posebna oblika zasvojenosti z odnosi in nastane, ker se poskuša zasvojeni z odnosi prilagoditi partnerju, ki na seksualnem področju nima kontrole nad svojim vedenjem.
5. Seksualna anoreksija: je oblika zasvojenosti z odnosi, za katero je značilno umsko, telesno in čustveno izogibanje posameznika vsemu, kar je povezano s spolnostjo. Podobno kot pri stradanju in anoreksiji v zvezi s hrano, lahko tudi kompulzivno odrekanje na področju spolnosti posameznika navda z občutkom moči in ščiti pred bolečino. Tovrstna obsedenost postane način spoprijemanja z vsemi oblikami stresa in drugimi težavami v življenju. Tako kot druge zasvojenosti in kompulzivna vedenja ima tudi seksualna anoreksija resne posledice. Seks postane skriti sovražnik, ki ga je treba nenehno držati na varni razdalji – tudi za ceno tega, da posameznik zatre pomemben del samega sebe in se mu odreče.
Zakaj nasvet “spakiraj kufre” primeru soodvisnih ne deluje oz. je lahko škodljiv?
1. Ker če bi nekdo čutil moč, da lahko gre, ne bi prosil za pomoč
2. Ker si ta oseba navadno želi partnerskega odnosa: ne želi konec, želi pa si, da bi bil partner drugačen, spoštljiv, v redu.
3. Ker se oseba ni znašla v soodvisnem odnosu po naključju: razrešujejo svoje pretekle stiske in če samo zapustijo en tak odnos, se pojavi izjemno močno pogrešanje odnosa in strah, kako naprej. Če ne predelajo svojih ran, jih priblači oseba z enakim vzdušjem.
4. Ker tiste osebe, ki zapustijo partnerski odnos v impulzivnem vzdušju ali zaradi nasvetov drugih, hitro pridejo nazaj, tudi v nasilen odnos in doživijo se hujše nasilje.
Soodvisni potrebujejo strokovno pomoč, da se soočijo z lastnimi ranami in da se počutijo dovolj močni, da lahko poskrbijo zase. Kljub temu, da terapevtski procesi niso hitri ali lahki, soodvisni po soočenju s svojimi strahovi najdejo sebe in svoj mir.
Zapisali, zbrali in uredili: Saša Petrovič in Katja Knez Steinbuch
