STROKOVNE OBJAVE

Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerstva vpeti zato, da osebnostno rastemo, da odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko boljše predelujemo. Temelji na prepričanju, da zmoremo najti stik s sabo in zato tudi s partnerjem. Osnova za to je, da vemo, zakaj nas partner spravlja v določene občutke (da razumemo, da je to naša osebna rana, ki se lahko zmanjša šele takrat, ko jo prepoznamo v celoti) in obratno. Ko to ugotovita oba, se lažje povezujeta v svojih bolečinah. Pomembno je, da se partnerji zavedajo svojih obrambnih mehanizmov in osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se učimo razlike prepoznati kot vir osebnostne rasti, ne pa vir trpljenja.

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni. Marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, kot močno privlačnost. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari pogosto rečejo, da so si enaki, kot da bi se poznali celo življenje in čutijo, da čas ne obstaja – to pa se zgodi, ker se sprožijo tako močni občutki. Relacijska terapija pravi, da se zaljubimo na podlagi telesnega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti (zato ob zaljubljenosti želja po nenehnem druženju), ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na osnovi podobnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se začnejo spremembe, ki so nujne, da partnerji preidejo v dejanski odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Odnos je odločitev: sprejemam tvojo (in svojo) prtljago.

Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Ne gre torej le za romantiko in toplino in le lepe stvari. Gre za čuječnost: stalno ozaveščanje počutja obeh, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje o drugem (o tem, da nam drugi ne želi slabega, da nas ne želi namensko ranit, da je drugi tudi prav tako ranjen kot mi) nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Ko poznamo sebe in svoje meje, jih lahko postavljamo tudi v odnosu, ne več agresivno, ampak sočutno in še vedno jasno. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot varen prostor pod soncem.

Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali nam bo partner pripravljen pomagati razpakirat to umazano prtljago (bo zdržal, ko se bo ravno ob njem odprla kakšna stara rana spregledanosti). In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti (in priznati, da je tudi on ranjen v isti rani).  Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Ko je težko, najprej ugotavljamo, kaj se dogaja in zakaj je tako (razen izjemo ekstremnih situacij ponavljajočih se prevar, nasilja, prevar, zlorab in zasvojenosti). Sočutno partnerstvo predpostavlja, da vztrajamo in v varnem, zavezujočem odnosu odkrivamo naše rane. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih samo prebuja. Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju.

Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle):
– osebnostno rastemo
– spoznavamo sami sebe in partnerja
– se soočamo z našo zgodovino
– vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem
– lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini
– zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost
– krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni
– se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom
– sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše
– dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom

Značilnosti sočutnega partnerstva so:
– čuječnost (stik s sabo in z drugim: vem, kaj čutim in zakaj tako doživljam),
– ranljivost (drzniti si raziskovati sebe, biti iskren in globok in pomagati drugemu pri tem),
– čustvena odgovornost do sebe (sprejemanje svojih individualnih ran: ne imeti fokus samo na partnerju, ampak se najprej vprašati, zakaj me je tak partner privlačil, zakaj potrebujem takšno izkušnjo, zakaj me točno to njegovo vedenje najbolj boli)
– »jaz« govorica: izražanje svojih občutkov (»nisi ti kriva, ampak jaz se čutim spregledanega«), ne kritiziranje dejanj drugih, ampak samo sporočanje mojih lastnih občutkov
– zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh čustvene zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher), čeprav navzven pogosto ne izgleda tako
– povezanost (bližina je znak varne navezanosti)
– varnost zaupanja: ko sem v stiski, se lahko obrnem nate (in obratno). Gre za to, da zaupam partnerju, da je tam zame, da bo zdržal z mano, da sem najbolj varen ob drugem. Gre za zavedanje osnovne varnosti, kjer lahko oba partnerja prejmeta podporo, razumevanje, sočutje.. (zaupanje je znak varne navezanosti)
– zavezanost obeh partnerjev k prevzemanju odgovornosti in poskusom popravila v odnosu (”Oprosti, žal mi je. Kako lahko naredim drugače?”). Konflikti in zapleti so del vseh partnerstev. Razlika med pari, ki so pri svojem partnerstvu bolj uspešni od drugih je ta, da v takih parih velja naravnanost obeh, da zmoreta izreči drug drugemu oprosti. Da ne prihaja od umikov, ignorance in besnih izbruhov.
– prijazna komunikacija (izražanje hvaležnosti, prošenj: dnevne zahvale (hvala, ker si odnesel smeti), ovrednotenja (vidim, da ti je težko…)
– pozitiva, humor, veselje

Sočutno partnerstvo predpostavlja, da se pari povežejo na osnovi zgoraj omenjene čustvene podobnosti zato, da drug drugemu spodbujajo predelavo težjih, nezavednih občutij. Samo ob partnerju se lahko v posamezniku zbudi določen spomin in samo partner ga lahko sproži s tako močjo, da bo odziv posameznika res močno organski. Manj kot je ob organskih reakcijah (npr strahu, žalosti, ali pa pravega tresenja telesa ipd.) spomina in kontrole, bolj nezavedna in zgodnejša otroška izkušnja je skrita za njim. Partnerji si tako prebujajo skrite rane, z namenom, da se slednje ponovno doživijo, prečutijo in zakrpajo ob partnerju. Sočutno partnerstvo predpostavlja, da partnerstvo na tak način omogoča napredek in čustveno rast posameznika in celotnega partnerstva.

V sočutnem partnerstvu ne spodbujamo skupnih terapevtskih reševanj odnosa v primerih ponavljajočih se opisanih točk:
– neustavljivega nasilja
– zlorabe alkohola, drog, zasvojenosti s sexom, igrami na srečo, ipd.
– kontinuiranih afer (ali afer, ki se ne prekinejo)
V opisanih primerih parom svetujemo, da najdejo takojšnjo, strokovno, individualno pomoč. V vseh ostalih primerih (odtujenosti, oddaljenosti, nesporazumov, nekomunikacije, pogrešanja, ipd.) ne spodbujamo hitrih razhodov, ker verjamemo, da svoje “napake” ponovimo ob vsaki nadaljni osebi – v vsakem odnosu se namreč zbudijo tista naša vzdušja, ki jih še nismo predelali. Vsakič, ko razhoda ne predelamo, čustveno vsebino nesemo naprej do naslednjega partnerja. Zapleteni čustveni vzorci se tako pogosto ponavljajo,predvsem pri pogstih menjava odnosov (kar je eden od pokazateljev soodvisnosti od odnosov). Zato pogosto svetujemo individualno ali partnersko terapijo, ki lahko služi kot glavna opora pri predelavi težkih vzorcev iz preteklosti.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka