STROKOVNE OBJAVE
Inštitut Vita Bona vam želi poleg terapij omogočiti vpogled v nova znanstvena dognanja. Pri tem bomo sodelovali z našimi družinskimi terapevti, ki bodo tedensko objavljali strokovne novosti iz specializiranih področij.
Korona: pandemija nasilja, napetosti in stisk otrok
Ogromno družin je postavljenih v brezizhoden položaj, o čemer smo govorili in objavili na socialnih omrežjih in na Portalu Plus, v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Objavljene so bile predvsem stiske ljudi, ki so se znašli v finančni stiski. Pandemija ni s sabo prinesla »le« zdravstvenih težav, pač pa je vplivala na gospodarski, ekonomski in čustven položaj ljudi. Izolacija povzroča, da so žrtve nasilja še pod večjim nadzorom, kateremu ne morejo uiti. Zato moramo nujno najti nove načine, s katerimi jim lahko pomagamo. Strokovno svetovanje anonimnim nudimo v Facebook skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose).
Stiske ljudi so v teh trenutkih postale še bolj opazne in bolj intenzivne. Družinski terapevti opažamo tiste stiske, ki so navzven morda skrite, ampak zato nič manjše. Ker so te stiske skrite, ponujamo pomoč anonimnim tudi preko socialnega omrežja Facebook v skupini sočutno partnerstvo (več spodaj). Osebno sem v teh tednih pri svojem delu žal zaznala:
– Porast samodestruktivnega vedenja in poskusa samomorov
– Porast družinskega nasilja (tako čustvenega, kot fizičnega)
– Preobremenjenost staršev, ki delajo od doma in hkrati učijo otroke
– Porast zlorabe otrok, ko gre za izvajanje stikov pri deljenjem skrbništvu ločenih staršev
Zakaj v Sloveniji inštitucije ne zaznajo večjega števila prijav nasilja?
Vse zgoraj naštete situacije so grozne, toda najbolj nas skrbi za vse tiste, katerih življenja in dostojanstva so trenutno ogrožena še bolj kot običajno. V tujini zaznavajo ogromen porast nasilja, nekateri mediji poročajo tudi o 30% dvigu družinskega nasilja. Pri nas še ne. Nasilni svojo partnerko ali svojega partnerja postopoma ločujejo od okolice in stikov z najbližjimi, v izolaciji to pomeni, da žrtvi začnejo omejevati dostop do telefona, čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Vse to bi pojasnilo, zakaj v Sloveniji uradne oblasti naj ne bi še zaznavale porasta nasilja, kljub temu, da ga strokovnjaki v praksi že vidimo. Poleg tega ima veliko ljudi porušeno zaupanje v državne institucije in težko zaupa avtoriteti, kar je lahko dodaten razlog, zakaj se žrtve ne obračajo nanje.
Toda veliko je novih telefonskih linij, kjer lahko žrtve pokličejo na pomoč, vendar je klicev relativno »malo« tudi zato, ker žrtve nasilja težko govorijo, če so pod nadzorom nasilnega. Zato je morda v teh trenutkih smiselno razmišljati o rešitvah, ki so zdaj lažje, torej ponuditi možnost podpore na internetu in na socialnih omrežjih. Skupaj z ekipo terapevtov, ki vodimo sočutne SOS Facebook skupine že prejemamo nove anonimne prošnje za pomoč, vezane na tematiko korone. Toda vse to je le kapljica v morje, saj je nasilje tako kruta in široka tema, ki bi v izolaciji potrebovala še konkretnejše in globlje intervencije.
V Sloveniji še nimamo hitrih intervencij, prilagojenih situaciji.
Spodaj je zapisanih le nekaj nujnih idej, kako bi lahko vlada hitro ukrepala glede nasilja v času izolacije. Nekatere od idej so povsem brezplačne in vredne razmisleka.
1. Povabiti vse organizacije in posameznike, ki v praksi delajo z nasiljem k iskanju idej. Le skupno, neizključujoče delovanje različnih profilov, ki delajo z nasiljem, bi lahko prineslo nove in inovativne rešitve
2. Organizirati nacionalno kampanjo boja proti nasilju:
javna/medijska promocija, online dogodki, objava intervjujev na to temo – mediji in podjetja vabljeni kot sponzorji, znane osebnosti – promotorji kampanje, dodatne organizacije…
3. Uporabiti že obstoječe kanale – aplikacije, kot so VIBER in mobilne operaterje – pošlji sporočilo: spodbudo k prijavi in končanju nasilja (podobno kot je vlada že naredila za “ostani doma”).
4. Uvesti šifrirane kode in krizne točke, kjer lahko žrtve prijavijo nasilje, zaposleni pa ga preko šifre prepoznajo; predvsem bi preko šifre lahko reševali stanje v lekarni, trgovini, ali pekarni. Ta sistem v tujini že uporabljajo. Torej ko žrtev pride v lekarno, izreče šifro, npr “maska19” in zaposleni prijavijo nasilje policiji, ali pa to stori žrtev sama. V izolaciji bi bila takšna intervencija nujna zato, ker je žrtev redkokdaj sama.
5. Angažirati se na socialnih omrežjih, le nekaj influencerjev je potrebnih, da podprejo idejo boja proti nasilju. Uporabiti že uveljavljene večje skupine za strokovno pomoč.
Nasilje poteka prikrito
Težava nasilja v trenutnih časih je torej v tem, da žrtve težje zaupajo komu, kaj se dogaja. Izolacija jih lahko pripelje še v večjo izoliranost, če jim storilec omejuje izhode. Ker je žrtve nasilja izredno težko prepoznati, sosedi pa še vedno iz sramu prej pogledajo stran, kot pa dajo prijavo, je nujno razmišljati o novih pristopih trenutne situacije. To, kar je sicer morda vsaj malo delovalo, v teh trenutkih ni dovolj.
Nasilneži namreč sčasoma prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in prepričajo žrtve, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo
žrtvin strah pred virusom. Žrtve poskušajo prepričati morda celo v to, da so namestitve v varnih hišah ali materinskih domovih že prepolne, kar nikakor ne drži. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov z okolico, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa vsaj nesejo smeti in skušajo opozoriti nase, zaposlene, ali pa sosede doma. V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas, kot omenjamo že zgoraj.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poudarjajo, da namestitveni programi (materinski domovi, varne hiše, bivalne skupnosti, stanovanjske skupnosti, zavetišča) delujejo nespremenjeno, vendar ob doslednem upoštevanju navodil NIJZ in drugih inštitucij. Pri prvem sprejemu stranke v namestitveni program strokovni delavci in delavke v individualnem razgovoru opravijo razgovor o zdravstvenem stanju in njihovem počutju ter v primeru podanega suma postopajo skladno z navodili NIJZ in MZ. Na ministrstvu poudarjajo, da so nasilje v družini in vse neodložljive naloge po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini v navodilih za izvajalce socialno varstvenih dejavnosti opredelili kot nujen primer. To pomeni, da tudi sredi pandemije Centri za socialno delo delajo nemoteno in ko je to potrebno, še vedno tudi preko osebnih obiskov s strankami opravljajo javna pooblastila in druge naloge, kjer je potrebno zaščititi posameznika.
Čustvene težave so se ob ukrepih povečale, kar se zelo odraža pri deljenih skrbništvih
Slednje pomeni, da je ministrstvo ohranilo posluh za najnujnejše primere. Večje težave pa imamo v Sloveniji zaradi odloka o začasni prepovedi gibanja izven svoje občine. Slednje povzroča kar nekaj skrbi, pogrešanja, osamljenosti in težav naslednjim skupinam:
– sestavljenim družinam,
– partnerjem, ki ne živijo skupaj
– otrokom, katerih starši niso v partnerski zvezi in si delijo skrbništvo
Najbolj ranljiva skupina so zagotovo otroci, ki so zavoljo odloka prikrajšani za stike z obema staršema. Zdravje je vsekakor največja dobrobit otroka, prav tako pa je dobrobit otroka dostopnost do obeh staršev. V tem oziru naj bi se oba starša potrudila za omogočene nemotene stike preko interneta, čimvečkrat, lahko celo večkrat kot sicer. Starši, kjer sta oba zares v izolaciji, lahko izvajajo stike tudi v živo, tako kot so jih prej. Težava nastane, ko naletimo na starše, kjer eden ni v izolaciji, ali pa če otrok predstavlja ranljivo skupino. Veliko staršev se je uspelo dogovoriti, a vendar se pojavlja vse več pritožb, ki kažejo, da povsod žal ni konsenza. Pričakovati konsenz v starševstvu je težko že v primerih poročenih, v primeru razvezanih, ki pa tega že prej niso zmogli, pa to lahko vodi v še mnogo večje težave. S tovrstnmi težavami se morajo zdaj krivično srečevati ljudje, ki so že tako šli skozi veliko stisk, težkega odnosa in ponekje tudi težkega razhoda, zdaj pa se od njih pričakuje veliko sodelovanja.
Pri otrocih ločenih staršev lahko prihaja do zlorab, ministrstva pa zgolj pozivajo k razumu
Toda po poročanju ministrstva za pravosodje lahko sklepamo, da prejemajo vse več prijav zlorab. Takole so zapisali že prejšnji mesec: V tem težkem obdobju smo seznanjeni tudi s problemi izvajanja stikov, kot so določeni v sodni odločbi, pri čemer se že sprožajo postopki pred sodišči s predlogi za izdajo začasnih odredb, s katerimi eden od staršev zahteva prepoved izvajanja stikov z otrokom zaradi nevarnosti okužbe, ali pa zahteva izdajo začasne odredbe o stikih, ker mu drugi starš ne dovoli stika iz tega istega razloga. Apeliramo na starše, da so v svojih postopanjih razumni in odgovorni, da ne ogrožajo koristi svojih otrok iz takšnih in drugačnih razlogov. V kolikor ni mogoče zagotavljati oziroma izvajati stikov zaradi nevarnosti širjenja koronavirusa predlagamo, da se za zagotovitev stika, ki je namenjen ohranjanju odnosa z drugim staršem, poslužujejo tehnologije, telefonov, morebitnih videokonferenc. Na Ministrstvu za pravosodje smo bili v preteklih dneh seznanjeni tudi z odzivom Vrhovnega sodišča, s katerim Višja in Okrožna sodišča seznanja, da je pri odločanju o stikih v teh težkih časih treba pretehtati, kar je otroku najbolj v korist, pri čemer se upošteva tudi trenutno stanje. Pozivamo torej k razumnosti, saj ste starši tisti, ki ste prvi zadolženi za zaščito koristi vaših otrok.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se strinja in dodaja: Tudi v izrednih okoliščinah velja, da je potrebno spoštovati pravnomočne sodne in upravne odločitve. Pri izvrševanju pravnomočnih sodnih odločb, ki urejajo stike otroka s tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, pa apeliramo na starše, da se v tem izjemno kriznem obdobju obnašajo razumsko, upoštevajo odrejene in priporočene ukrepe za preprečevanje širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in imajo pri tem pred očmi prvenstveno varstvo koristi svojih otrok.
Starši z deljenim skrbništvom so pred odgovornostjo, da se odločajo kar sami.
Obe ministrstvi pravzaprav pozivata starše, ki so se razšli, najverjetneje zato, ker že v zvezi niso zmogli poiskati konsenza k temu, naj ga najdejo zdaj in razmišljajo razumsko. Priporočila torej dovoljujejo veliko različnih interpretacij, slednje pa lahko vodijo do zlorab. Tudi v tokratnem primeru se lahko najslabše konča za otroke, ki ostanejo v boju med staršema, ki se zaradi lastnih stisk ne zmoreta dogovoriti kako naprej. Tovrstno pričakovanje je za marsikoga precenjeno in zelo krivično. Ravno ločeni starši so že šli skozi ves pekel neslišanosti, birokracije in različnih pogledov na starševstvo, se naj bi zdaj poenotili v mnenjih in postali razumni. Toda v realnosti je to precej težko, če srečamo mamo, ki se boji virusa, že ko odpre vrata, ali pa če srečamo očeta, ki se ne drži pravil karantene in se veliko druži ne le v službi, pač pa tudi po njej. Oba sta v sebi polna strahu, prva se boji zdravstvenih težav, drugi pa gospodarske krize. Tretji pa morda teorij zarot. In če se srečajo starši s tako različnimi pogledi, težko sami od sebe ohranjajo trezno in razumno presojo. Obstajajo pa tudi starši, ki še niso zmogli predelati razhoda in bodo stike onemogočali zaradi preteklih nerazrešenih stisk, ki jih bodo vračali bivšem partnerjem. Toda tudi to najbolj zaznamuje otroke.
Težko je pričakovati razumevanje tam, kjer ga marsikje v osnovi ni bilo. Ločeni starši so že tako naredili velik korak v življenju s tem, da so odšli iz odnosa, kjer je bilo nasilje, zasvojenost, prehuda odtujenost, ali nepripravljenost za delo. Če imajo na drugi strani partnerja, za katerega sumijo, da je še vedno zasvojen ali nasilen, stiki pa še vedno potekajo nemoteno, jih bodo v času izolacije poskušali prekiniti. Ker verjamejo, da je tako najboljše za otroke. Najboljše bi v teh primerih bilo, da so stiki vodeni izključno pod nadzorom, a če tega do zdaj niso dosegli, bodo zelo verjetno iz upravičenega strahu stike poskušali omejevati. V resnici pa bi bilo nujno svoje sume zaupati pravosodju in CSD, kjer bi lahko prišlo do konkretnih sprememb.
Težava pri stikih zahteva dodatno pozornost
Obstajata torej najmanj tri logične razlage, zakaj imajo starši z deljenim skrbništvom v teh časih lahko povečane težave. Na ministrstvih bi se morali zavedati, da je ravno ta situacija lahko dodatno jabolko spora, saj lahko prinaša nove zlorabe in občutke krivice. Sploh v primeru, če otrok več časa preživi s staršem, ki ni v izolaciji, pa ga vseeno ne želi peljat na stik k bivšem partnerju, ki je v izolaciji. Če en starš omejuje stike otrokoma z drugim, sam pa ne živi v izolaciji, gre za nekaj drugega kot izključno dobrobit otroka. Možne so zlorabe otroka za preprečevanje stika, ali pa to, da se eden od staršev ne boji virusa, pač pa boji bivšega partnerja. V takem primeru spodbujamo starše, da najdejo strokovno pomoč, tretjo osebo, ki bi lahko prepoznala strahove in stiske partnerja, ki preprečuje stike.
Ministrstvo za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti dodaja: če do dogovora med starši ne pride in se stik določen s pravnomočno sodno odločbo ne izvede, ima upravičenec do stikov možnost pri pristojnem sodišču predlagati izvršbo. V kolikor drugi starš ocenjuje, da stiki trenutno niso v korist otroku, pa lahko na pristojnem sodišču vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se stiki začasno ne bi izvrševali. Ampak ravno odredbe in izvršbe so tiste, ki še povečujejo jezo in oddaljenost med bivšima partnerjema, ki se že v osnovi ne moreta dogovoriti. V takšnih primerih zato raje kot poseg v odredbe in kaznovanje predlagamo najprej pogovor in dogovor – tam, kjer je to možno. Kjer pogovor ni možen, pa svetovanje – mediacijo tretje osebe, ki bi lahko določila takšno pot, ki bi bila najboljša za otroka in starša. Šele če tudi to ne bi bilo uspešno, se naj odločajo za izvršbe ali začasne odredbe.
Nekaj smiselnih razmislekov lahko starši z deljenim skrbništvom najdete tudi na tej strani.
Kje je rešitev za otroke?
Če se starši odločijo za prekinitev stikov v živo, naj omogočijo elektronske stike še bolj pogosto, kot jih je bil otrok vajen. V trenutkih izolacije zagotovo potrebuje še več podpore obeh staršev. Starša se naj dogovorita, kako bodo stike v živo lahko nadomestili – in naredita konkreten terminski plan. Jasno je, da nič ne more nadomestiti objema v živo, od obeh staršev in nekateri otroci so v času izolacije poleg manjka vrstnikov prikrajšani še za manjko enega starša. Smiselno je zato razmišljati o tem, kako jim vseeno ponuditi čimveč topline, prijaznosti, navzočnosti in stika, čeprav na drugačne načine.
Če ste v stiski, ne oklevajte in pokličite brezplačno pomoč tukaj: ZDAJ
Brezplačna telefonska pomoč je možna tudi na Inštitutu Vita bona in pri naših sodelavcih.
Če ne morete poklicati na pomoč, se včlanite v naše sočutne SOS Facebook skupine, kjer lahko vprašanje oddate anonimno:
SOS Korona – svetovalnica (strah, tesnoba, panika)
Sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose)
Sočutno varstvo in starševstvo (SOS za starše in strokovne delavce).
Prispevek napisala: družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch
Družinska terapija
Inštitut Vita Bona vam ponuja družinsko terapijo že več kot 4 leta. V tem času smo pisali zanimive strokovne objave in odgovarjali na vaša najrazličnejša anonimna vprašanja, s tem prispevkom pa želimo narediti večletni pregled najbolj popularnih.
Spolna zloraba
Po navedbah WHO, Svetovne zdravstvene organizacije, je žrtev spolne zlorabe kar vsaka 3. ženska in 5. moški. Ob alarmantnih številkah in zapisih je nastal članek, ki opozarja na spolne zlorabe v Hollywoodu, kraju, ki ne bi smel biti opravičilo za posilstva v filmski industriji. Spolna zloraba je namreč kaznivo dejanje in ne stvar soglasja.
Varanje
V naši FB skupini Sočutno partnerstvo prejmemo veliko takšnih in drugačnih vprašanj. Eno najbolj bolečih, s katerimi se naši bralci srečujejo, je gotovo varanje in kako naj se s tem soočijo, oz. še težjih, kako naj se soočijo s partnerjem, enkrat ko so bili prevarani.
Prvič v vrtec
Vstop v vrtec je velika sprememba za vse, stiska staršev in otrok ob tej temi je zato normalna. Omeniti moramo, da je uvajanje velik stres tudi za vzgojiteljice, ki morajo v jasličnih skupinah čustveno poskrbeti za večje število dojenčkov.
Alkoholizem
Letno v Sloveniji zaradi alkohola beležimo kar 2.000 smrti. Skritega alkoholizma pa naj bi bilo še mnogo več, po zadnjih podatkih NIJZ naj bi kar polovica Slovencev imela srečanje z alkoholikom v družini. Članek o odraslih otrocih alkoholikov je spisala kolegica terapevtka, Saša Golob.
Partnerski razhod
Odgovarjali smo na veliko vprašanj glede partnerskega razhoda in postopka ločitve ter tudi odtujenosti, povezanosti in zaljubljenosti v partnerstvu. Ko vse slednje zmanjka, se marsikdo sprašuje, kako naj prebrodi to krizo v partnerskem odnosu in ali naj zaključi odnos.
Adrenalna izgorelost
Strokovni članek o zelo popularni temi izgorelosti je nastal kot posledica predavanja na podjetniški konferenci mladih podjetnic. Presenetil me je namreč podatek, da kar 2/3 udeleženk zase nima niti 10 min časa na dan. Takšno življenje lahko vodi v tesnobo, izgorelost ali razvoj psihopatologije.
Otrok zavrača hrano
Prejeli smo vprašanje, ki je povezano s prehrambenimi težavami otrok, kar v sodobnem času povzroča skrbi in napetosti marsikateremu staršu.
Soodvisni odnosi
Soodvisni odnosi izhajajo iz težkih občutkov strahu in sramu. V ozadju teh je slaba samopodoba in napačno prepričanje (bolje biti z nekom kot pa sam). Ponavadi soodvisni skačejo iz veze v vezo in se nikoli ne ustavijo, ker jim je biti samski nekaj nepredstavljivega in strašljivega.
Pornografija
Pornografija je tema, ki v debatah sočutnega partnerstva vedno zbuja dva pola: močno naklonjenost, ali pa močne odpore. Močni odpori se pojavljajo predvsem pri ljudeh, ki so ali religiozno opredeljeni, ali pa je spolnost morda malo tabuizirana, močno podporo pa navadno izražajo ljudje, ki jo navadno sami prakticirajo, a je ob njih kdaj tudi čutiti dodatne občutke sramu in gnusa.
Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 1.del
Z višanjem števila obolelih za Koronavirusom se večajo občutki strahu, tesnobe, morda nekje tudi panike in paničnih napadov. Kljub temu, da je strah povsem normalen odgovor na ogroženost, daljši občutki povišanega strahu zmanjšajo možnost pozitivnih odzivov. Najhuje je za ljudi, ki že od prej trpijo zaradi anksioznosti ali drugih motenj. Naslednji predlogi, ki temeljijo na znanstveni podlagi, vam lahko pomagajo pri soočenju s strahovi.
V naslednjih točkah bodo opisani pripomočki, kako si lahko postopoma, skozi redno prakticiranje čustvenih vaj pomagate k umirjenost. Omenjene vaje ne nadomeščajo strokovne pomoči, zato v primeru tesnobe ali paničnih napadov poiščite pomoč družinskega terapevta.
1. Priznajte si vaše občutke – spoznajte paradoks anksioznosti
Anksioznost narašča proporcionalno z željo po tem, da se je znebimo: bolj kot jo hočemo ukiniti in ignorirati, bolj jo čutimo. Proti čemur se bojujemo in upiramo, vztraja, tako naj bi rekel ze Carl Gustav Jung. Paradoks anksioznosti je v tem, da več kot je zmoremo prepoznati, ubesediti in prečutiti, bolj jo zmanjšamo. Boj proti anksioznosti se kaže na najrazličnejše načine. Ljudje se znajdejo sredi zanikanja, posploševanja, minimaliziranja in izogibanja in ostalimi obrambnimi mehanizmi. Skušajo se zamotiti s (prekomernim) pitjem, hranjenjem (prenajedanjem) ali povečanim spremljanjem TV, interneta, oz predvsem socialnih omrežij. Menijo, da na ta način uspešno pomirjajo svoje strahove, ampak jih po raziskavah sodeč v resnici povečujejo. Vsako izogibanje ima namreč negativne posledice.
Namesto takšnega izogibajočega vedenja naredite raje takšno VAJO samoregulacije: pustite svojim anksioznim mislim, občutkom in fizičnim senzacijam, da pridejo na plano, da so, da vas prelijejo. Poskusite sprejeti, da je anksioznost del trenutne človeške izkušnje. Ko se pojavi nov val Koronavirus anksioznosti, ga samo opazujte in ga izkušajte. Zapišite si vse, kar vam pride na misel, vsa občutja, ki vas prežemajo, vse fizične reakcije. Ne obsojajte se, ker čutite strah. Strah je v takšnih situacijah normalen. Samo pustite si ga čutiti. Če delate to vajo s partnerjem, drug drugemu povejte kaj čutite in se pri tem ne obsojajte in ne svetujte. Uprite se želji, da bi pobegnili, ali pomirjali strahove prehitro, predvsem pa ne z obsesivno kompulzivnim spremljanjem novic. Ravno direktno soočenje z anksioznostjo, vam bo paradoksalno prineslo zmanjšanje strahu.
2. Prakticirajte toleranco do sprememb
Nepredvidvljivost in nižja toleranca do sprememb, dela ljudi bolj anksiozne. Študija narejena med pandemijo virusa H1N1, virusa prašičje gripe, leta 2009, je pokazala, da so anksioznost močneje doživljali tisti, ki so težje sprejemali spremembe. Višjo stopnjo anksioznosti med pandemijo imajo torej tisti, ki težko spustijo kontrolo, imajo pretirano kontrolo sebe ali drugih in se težje soočajo z občutki nemoči. V takšnem primeru je dobro narediti plan, kako biti pozoren na občutke nemoči in nekontrole, ter jih zavestno počasi spuščati. Navadno imajo takšni občutki globlje vzroke v nezavednem, v naših dosedanjih težkih izkušnjah. Povečano senzibilnost na občutja nemoči imajo še posebej tisti, ki so v življenju doživeli veliko ne planiranih situacij, ki so bile zanje (življenjsko) ogrožujoče. Nekateri razvijejo takšno vedenje zaradi zunanjih zgledov primarne družine (Kar Janezek vidi, to Janezek zna). Če teh občutkov niso nikoli predelovali, se lahko znajdejo v kompulzivnem ponavljanju naučenega. Možgani v obeh primerih skušajo prelisičiti telo, da če bodo prevzemali veliko (preveč) kontrole, da bodo varni. Toda pretirana skrb lahko povzroči nasprotne učinke. Zato je za tovrstne težje predelave dobro poiskati strokovno pomoč.
V vsakdanu pa bi bilo smiselno učenje, kako se počasi in zavestno fokusirati na to, da posameznik spušča te načine vedenja. Namen VAJE je v tem, da se poskušate postopoma, počasi srečati z nepredvidljivostjo vsakega dne. To naredite tako, da sprostite določena vedenja. Začnite počasi: na primer, ne pokličite prijatelja takoj, ko nekaj preberete. Pojdite sami na zrak, brez dežnika, ne da bi prej preverili vreme. Če boste počasi gradili »mišico nepredvidljivosti«, boste sčasoma bolj pogumno reducirali število obiskov interneta in socialnih omrežij.
3. Ne podcenjujte človeške odpornosti
Mnogo ljudi se vnaprej sprašuje, kako bodo reagirali, če virus pride v njihovo mesto, kraj, šolo, na delovno mesto… Skrbi jih, kako se bodo soočali z občutki, ki bodo nastali v samoizolaciji, kako bodo zdržali v karanteni in kaj se bo zgodilo z njihovim finančnim stanjem. Vse to so pravzaprav razumljiva spraševanja. Ampak človeški um je sposoben predstavljati si res najhujši možni scenarij.
Ljudje imajo pogosto veliko vsiljivih misli, kjer raziskujejo možne slabe scenarije.Raziskave so dokazale, da so ljudje težijo k pretiravanju v katastrofalnih pričakvanj in k podcenjevanju dobrih načinov soočanja. Slovenci smo v tem dobri, ker smo še iz vojne naučeni, da moramo vedno pričakovati najhujše in nikomur zaupati, le poskrbeti zase. Zato so nam katastrofalna pričakovanja zelo blizu, sploh v takšnih situacijah. Ampak raziskave so pokazale, da ljudje težijo k temu, da vnaprej pretiravajo o tem, kako močno jih bo nek negativni dogodek zaznamoval in da pogosto podcenjujejo odpornost ljudi na težke situacije.
V VAJI si lahko vzamete čas, da se spomnite vaših prejšnjih preizkušenj v življenju, ko ste se spraševali, ali zmorete. Za zgled lahko vzamete na primer diplomski zagovor, testna vožnja za izpit za avto, porod in podobne situacije. Spomnite se svojih občutkov pred težko situacijo in vaš današnji pogled na to. Priznajte si, da ste zmogli več, kot ste tisti hip pričakovali od sebe. Bodite pozorni tudi na vse male dogodke, kjer v vsakdanu zmorete več, kot mislite. Vsa občutja in primere si prav zapišite na list in ga obesite na vidno mesto, vam v opomin, da zmorete več, kot trenutno mislite.
Koronavirus: 5 razlogov, zakaj smo lahko mirni in kako mir ohranimo
Koronavirus je v razmahu in vse v Sloveniji se trenutno vrti okoli tega. Veliko ljudi je v strahu, zato bi radi opozorili na nekatere racionalne razloge, ki nam lahko pomagajo, da razumemo trenuten pojav.
1. Gre za prehodno stanje
Ljudje imajo občutek, da kar ne bo konca, trgovine se praznijo, ljudje se sprašujejo kakšna bo prihodnost, zato je to stanje podobno fenomenu vojne, ko ljudje v strahu pričakujejo najhujše možno. Toda v resnici vojne ni in v resnici ta čas virusa ne bo trajal večno. Veliko virusov se je v preteklosti že obvladalo.
2. Okužbe lahko odkrijemo in vemo, kaj povzroča bolezen
Znanstveniki so že odkrili, kaj povzroča obolenje in sicer mutirani virus sarsa, covid 19. S pomočjo testa ga danes lahko zanesljivo ugotovijo. Novih raziskav pa je vsak dan samo še več. Tudi pri nas so bila testiranja v porastu in odkrili so, koliko je število obolelih
3. S primernimi ukrepi lahko virus zajezimo
Mnogo akcij že spodbuja samoizolacijo in vso možno razkuževanje. Oboje lahko bistveno pripomore k manjšem širjenju virusa med nami, predvsem med ranljivejšimi skupinami. Če v vsakdanjiku pozabljamo, kako je skrb za zdravje pomembna, je to ključni moment, da poskrbimo za svoj imunski sistem.
4. V tej katastrofi nismo sami
Vse države v Evropi naj bi že imele okužene, viša pa se tudi število držav v svetu. Gre za pandemijo, ki bo vse države povezala v istih občutkih. Cel svet si želi razrešitve situacije in na čustvenem nivoju bo to prineslo veliko sprememb. Ta karantena in zaustavitev dogajanja bo vse prisilila k večji čuječnosti in stiku s tem trenutkom.
5. Človeštvo je v preteklosti že šlo skozi pandemije
Čeprav je za nas ta panedmija prva, je v resnici človeštvo mnogo pandemij že preživelo. Takrat so imeli manj infromacij, ki bi ljudi spravljale v stisko, zato pa so se več spraševali in iskali pomoč v naravi in izboljšanju imunskega sistema. Zdravstvo se je skozi leta samo še bolj razvilo, zato je nudenje pomoči bolj kvalitetno kot včasih.
To je pet razlogov, ki jih lahko vedno preberete, če bi se znašli v stiski. Ponujajo odgovor na to, da nekaj kontrole vendarle imamo in da smo kot človeštvo preživeli že marsikaj, tudi hujšega, na kar v trenutkih tesnobe hitro pozabimo. Mir je v trenutkih še posebej dragocen, ker se po internetu širi veliko napačnih prepričanj.
Pa brez panike!
Na socialnih omrežjih pogosto preberemo stavek “Ne delaj panike“. Gre za kontraproduktiven stavek, saj tistega ki je v strahu, ne bo v ničemer pomiril. Beseda panika pa pomeni precej več kot njegov strah ali njegova tesnoba. Označiti ljudi za paničarje pomeni pripisati jim več strahu, kot ga občutijo, jih obsoditi in nevedete dati dovoljenje, da ga čutijo še več. V teh trenutkih pa je smiselno iskati mir. Do miru ne pridemo s stavkom “daj se umiri“, ampak z vprašanji česa se bojijo in racionalnimi razmejitvami. S tem mislim predvsem na to, da s sogovornikom sočutno ugotavljamo, kaj od njihovih prepričanj drži, kaj pa je morda irracionalen strah. Če ste tisti, ki strahu močno ne čutite, boste ravno vi lahko prva opora sogovorniku, ki je v stiski. V teh trenutkih je bistveno, da kot skupnost ne nehamo iskati ravnovesja med odrezanim strahom (ignoranco) in tesnobo (strahom).
Če panika pride zares
Tudi beseda panika pogosto ni na mestu – 1. ker je terminološko neustrezna, 2. ker dela krivico vsem tistim, ki čutijo “zgolj” strah. Strahu namreč ne zmanjšamo tako, da ga prepovemo, temveč, da se naučimo z njim živeti. Toda če imate občutek, da vas v prsih stiska, istočasno pa vam razbija srce, čutite mravljince in/ali vročino po telesu, ter se morda potite in imate občutek, da boste doživeli živčni zlom, ali kar na mestu umrli, ne gre za novi virus, ampak panični napad. Do paničnega napada pride, kadar se močno poveča preplavljajoč občutek nemoči, ujetosti in močnega strahu. V resnici gre za fiziološki odziv, ko telo zaradi namišljene ali realne nevarnosti sproži veliko adrenalina. Gre za to, da telo na tak način izrazi pretirane občutke. Panični napad sam po sebi niti ni nevaren. Če bi kdo res čutil povečano tesnobo in paniko, v obliki paničnega napada, lahko vedno pokliče strokovno pomoč, družinskega terapevta. Vse več psihoterapevtov bo v teh dneh na voljo preko skypa, prav tako mi.
Kako si pomagati sam?
Če čutite, da imate povečane strahove, jih je dobro vsak dan izražati in “dati ven iz telesa”. Ko strahove izgovorimo, postanejo manjši. Tudi telesna aktivnost močno poveča tvorbo pozitivnih hormonov. Tako imenovani hormoni sreče (oksitocin, endorfini ipd) se tvorijo v zdravih, sproščenih odnosih. V tem smislu je dobrodošel tudi humor (četudi je glede na okoliščine črn). Osredotočajte svoje misli na pozitivno in iščite načine, kako si polepšati dneve. Četudi zgolj v svetlejših in toplejših barvah. Predvsem pa se večkrat na dan ustavite in zadihajte. Dihanje namreč sprošča napetosti.
K sproščanju telesnih napetosti mnogo pripomore čuječnost in ostale dihalne tehnike, vizualizacije in meditacije. Te tehnike nam lahko pomagajo, da začutimo sebe in zmanjšamo porast negativnih misli. Za vas smo pripravili brezplačne webinarje, preko katerih lahko raziskujete svoje strahove in najdete vaš način samopomirjanja: Korona in tesnoba (kako se pomiriti)
V naslednjih dneh boste poleg posnetkov lahko spremljali še več videov in napotkov, kako se srečati s strahom. Toplo dobrodošli.
Napisala: Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka
Koronavirus in družinska terapija: kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj
Število prestrašenih narašča
Tudi terapevti se ne moremo izogniti temi, ki buri javnost in medijske duhove. Srečujemo se s porastom tesnobe in strahu, včasih prave panike na eni strani in hkrati s popolnim zanikanjem resnosti situacije na drugi. Prestrašeni se zares bojijo izgube svojega življenja ali pa življenja svojih najdražjih. Predvsem so v strahu za svoje starše, marsikdo se boji tudi za svoje otroke. Senzibilni na strah pogosto ne želijo niti spremljati medijev ali statistik in ne vedo, da za otroke po statistikah velja, da so bolj prenašalci kot pa žrtve. Spet drugi spremljajo medijske objave in samo čakajo, da se številke povečajo. Marsikdo je v strahu pred posledicami šel v nakupe zalog hrane, razkužil in zaščitnih mask. S takšnim vedenjem, ki je za marsikoga pretirano, prestrašeni dobijo nazaj kontrolo nad situacijo, kar jim da občutek večje notranje varnosti. To, kar navzven izgleda kot panika, njih vsaj začasno pomiri. Nakupovanje jim daje zunanjo varnost, ki je ta trenutek porušena.
V družinski terapiji verjamemo, da je v situacijah, kjer ljudje nimajo občutka kontrole, dobro, da jo skušajo pridobiti nazaj. To namreč daje ljudem občutek večje notranje varnosti. Težava nastane takrat, ko začasne pomiritve ne delujejo, anksioznost pa še vedno narašča. To se zgodi predvsem pri tistih, ki so tudi sicer nagnjeni k obsesivni kompulzivnosti. Ljudje, ki imajo OKM (obsesivno kompulzivno motnjo), se ne bodo nikoli počutili dovolj varno, nikoli dovolj čisto, nekontaminiranost pa bo njihov glavni cilj dneva. Zato ljudje, ki so nagnjeni k tovrstnem strahu, lahko preživijo dan v čiščenju stanovanja, pranju perila in nenehni vznemirjenosti glede prihodnosti. Življenje s takšno obilico strahu je naporno za vse.
Nekateri se virusa samega ne bojijo, a strah usmerjajo v premnoge teorije zarot. Slovenci, ki smo še iz časov vojne naučeni, da ne smemo nikomur zaupati in da nam lažejo tudi “naši”, zdravstvenem sistemu in politiki ne zaupamo. Raje kot s preventivo se ukvarjamo z možnimi scenariji, kdo nam kaj prikriva in kje nas bodo spet izkoristili. Ljudje, ki verjamejo tovrstnim teorijam, tudi v takem fenomenu razmišljajo o tem, kako nam preko virusa obračajo stran pozornost od večjih, skritih spletk, ki se naj bi dogajale na svetovni ravni. Pozabljajo pa, da samovoljni voditelji ZDA, Rusije, Koreje in drugih držav svoje namene brezsramno uresničujejo kar vsem na očeh, brez posebne skrbi za to, kaj si bodo mislili drugi.
Nezaupanje avtoriteti ali teorija zarot
Nekateri se virusa samega ne bojijo, a strah usmerjajo v premnoge teorije zarot. Slovenci, ki smo še iz časov vojne naučeni, da ne smemo nikomur zaupati in da nam lažejo tudi “naši”, zdravstvenem sistemu in politiki ne zaupamo. Raje kot s preventivo se ukvarjamo z možnimi scenariji, kdo nam kaj prikriva in kje nas bodo spet izkoristili. Ljudje, ki verjamejo tovrstnim teorijam, tudi v takem fenomenu razmišljajo o tem, kako nam preko virusa obračajo stran pozornost od večjih, skritih spletk, ki se naj bi dogajale na svetovni ravni. Pozabljajo pa, da samovoljni voditelji ZDA, Rusije, Koreje in drugih držav svoje namene brezsramno uresničujejo kar vsem na očeh, brez posebne skrbi za to, kaj si bodo mislili drugi. Spet naslednje skrbi, kaj bo ta “histerija” prinesla in v strahu ugibajo, ali jim bo kratena svoboda gibanja. Nekatere misel na to idejo spravlja v podobno tesnobo, kot tiste zgoraj.
Nekatere pa ni strah, ker saj je “samo ena viroza/gripa več”
Tisti, ki s strahom niso domači, bodo hitro zamahnili z rokami, da saj gre samo še za eno virozo, tako kot je gripa. Ali pa za morda malce manj znano virozo, zato se mora družba samo še malo bolj prekužit in bo vse v redu. Še naprej bodo radi potovali, morda celo hodili v Benetke, karikiram, vmes pa nakupili kakšen C vitamin. Tudi glede čistoče se ne bodo preveč obremenjevali. Tisti, ki imajo strah povsem »odrezan« ali nekje zamrznjen, bodo kljub obiskom tujine vkorakali v zdravstveni dom med zdrave. V takšnih primerih, ki jih radi obsodimo, ker so ogrožujoči do ranljive populacije, gre v resnici za težavo občutkov. Ljudje pogosto kljub delu na sebi ne čutijo temeljnega strahu in sramu, zato gredo kljub opozorilom čez meje drugih. Kot da bi izgubili osnovno senzibilnost za drugega. To je seveda popolnoma možno, če sebe sploh ne smemo čutiti. Če ob tem zmanjka še vodenje, avtoriteta, ki bi podala jasna navodila in meje, so omenjeni prepuščeni sami sebi in nemočni.
Vzroki, da ne čutimo strahu, so v vzgoji
Težko posledice virusov opazijo tudi tisti drugi, ki jim strah ni domač občutek oziroma se ga včasih prav izogibajo. V naši kulturi se že več generacij čustva namreč pogosto zatira: fantki ne smejo jokati, še manj pa biti prestrašeni. Na podoben način kot morajo punčke biti pridne in ubogati. Celo kakšni današnji »strokovnjaki«, ki predlagajo tepež ali pa stroge meje brez debat, starše spodbujajo, naj vendar naredijo ubogljive otroke. Spoštovanje odraslih postavljajo nad vse. Zato je povsem logično, da se poleg tistih otrok, ki jih tako radi v družbi grdo kritiziramo (generacija X, saj veste: razvajeni, egocentrični in ne vem kakšni še), pojavljajo tudi otroci, ki so “na avtopilotu”, z občutki pa se ne ukvarjajo kaj preveč, ker morajo izpolnjevati zahteve drugih. Njihovi občutki ostanejo zamrznjeni v telesu, oni pa so racionalno od njih prav odrezani. Tako prvi »razvajeni« kot drugi »piloti«, so povsem spregledani v svojih osnovnih čustvenih potrebah. Zato se terapevti srečujemo z epidemijami nasilnih in soodvisnih odnosov, ki nosijo smrtonosne posledice na drugačen način. Te smrtonosne posledice družba težko opazi, ker se dogajajo doma in ne na očeh javnosti. so skrite in tabuizirane. Še vedno pa je v Sloveniji močno prisotno zmotno mnenje, da sta za nasilje potrebna dva, kar vsekakor ne drži. Družinska terapija pogosto ni nikakršen »bav-bav«, le daje dovoljenje, da odrasli končno začutijo sebe, svoje občutke, se pomirijo, v odnosih postavijo meje in zaživijo, od nasilnih odnosov pa se lahko ločijo.
Strah in mediji
Odrezani od strahu se bodo spraševali tudi o tem, zakaj mediji zganjajo takšno paniko. Pozabili bodo, da je osnovna naloga medijev informiranje in da je povsem logično, da bodo to počeli na način, da bodo pridobili branost, gledanost, poslušanost. Medijem se očita, da pišejo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro pogledati, zakaj je tako (poleg želje po branosti).
Družinska terapija verjame, da je družina osnovna sistemska celica. Prav tako pa je tudi država sistem. In če v družinskem sistemu starši razočarajo in ne izpolnijo svoje funkcije, njihove vloge prevzamejo drugi, tj. otroci. V terapiji se tako pogosto srečujemo z izrazom postaršeni otroci. Slednji skrbijo za starše ali pa za druge otroke namesto staršev. To se zgodi pogosto v družinah, kjer vladajo zasvojenosti in psihopatološke motnje, ali pa so starši preprosto odsotni, odtujeni, v svojem svetu.
V svojem svetu pa so delovali tudi predstavniki vlade v odstopu, ki so se s prepočasnimi ukrepi postopno začeli pojavljati na tiskovnih konferencah. Namesto, da bi delovali proaktivno, so delovali reaktivno. In če so odgovorni reagirali prepočasi in premalo odgovorno, je potem povsem logično, da bodo njihovo nalogo prevzeli drugi, tako posamezniki kot mediji.
Mediji in posamezniki nas vsak dan opozarjajo in spodbujajo, da stvari vzamemo resno. In kadar se starši (država) ne odzovejo, lahko to počno še bolj kljubovalno, kot uporniški najstnik, ki ni slišan. Rešitev bi bila v tem, da starši »uporniške najstnike« vzamejo resno. Žal pa se premnogokrat dogaja, da njih (in medije) določijo za tako imenovanega »grešnega kozla«, kar je pojem, ki v terapiji pomeni, da so otroci krivi (po krivem obtoženi) vsega, kar sistem prinaša. Toda otroci v resnici ne morejo nositi takšnega bremena. Otroci v najboljšem primeru potrebujejo zdrave meje, povezovanje, sočutno odzivanje in vodenje. Ker vsega tega ni in se srečujemo s fenomenom odsotnega očeta, kateremu dodamo še naporno obdobje po ločitivi – trenutni status quo, ko se funkcije še niso zamenjale, čeprav so že jasne – potem postane vse jasno. Gre za obdobje, ki je naporno za vse, najbolj pa otroke. Zato ni čudno, da tudi mediji svojo vlogo igrajo tako, kot trenutnemu stanju države pritiče. In v marsičem so prvi, ki v skrbi aktivno opozarjajo na posledice, ki jih odhajajoča vlada in ministrstvo za zdravje še ne vidita.
Kako pa se počutijo zdravniki?
Tudi zdravniki so se po navajanju portala Siol in Zdenke Čebašek Travnik (predsednice Zdravniške zbornice) prav tako počutili sami in brez navodil. Zdravnike lahko še bolj vključimo v analogijo otroka in starša, saj so še bolj vključeni v trenutno situacijo in so se morali počutiti brez jasnih navodil zmedeni, napeti in sami, kot sirote brez staršev. Samo predstavljamo si lahko, v kakšni napetosti morajo delati, sploh, če navodila pridejo prepozno, zaščitnih oblek in potrebne opreme pa zmanjkuje. Vse breme je padlo na njih, oni pa so najbolj izpostavljeni. Poleg tega Čebašek Travnikova pravi, da zdravniki ugotavljajo, da v naši državi ni nikogar, ne osebe ne institucije, ki bi prevzela osebno odgovornost za vsa priporočila in navodila, ki jih dajejo na MZ in NIJZ zdravnikom. Ni avtoritete, katere beseda bi zmanjšala dvome, dajala točna navodila vsem službam in jih medsebojno usklajevala. Poleg manjka avtoritete v zdravstvu so v Sloveniji težavne tudi družine, ki nimajo vodje. Ali pa tiste, ki starše imajo, pa slednji ne zmorejo voditi, le ukazovati. Toda zdravniki in tudi otroci ne potrebujejo ukazov, pač pa dovoljenja in jasne, konsistentne dogovore. Največja težava trenutno ni samo virus, ali samo padec gospodarske aktivnosti, ampak so odnosi: ko ni leaderja, ni pravočasnega načrta in ni dobre komunikacije.
Kje je rešitev?
Zdravnik, ki ga kritiziramo, ni mogel v samoizolacijo, ker je NIJZ vedno znova poudarjala, da samoizolacija ni potrebna in da je panika odveč. Državne inštitucije niso pravočasno opozorile na to, kaj sledi. Tudi ostali bodo hodili v službe, vse dokler ne bo nekdo povedal: strah je v redu in strah je na mestu; lahko ostanete doma.
Regulacija afekta (pomirjanje) v družinski terapiji se namreč začne tako, da klientom prepoznamo njihove občutke, da jih ovrednotimo, zrcalimo in umestimo. Pravzaprav se šele takrat, ko so ljudje slišani v svojih najtežjih občutkih, lahko pomirijo. To je povsem nasprotna logika, kot smo jo generacijsko vajeni. Vajeni smo namreč zniževati občutke, saj že otrokom govorimo: ne se jokat, saj ni nič hudega. Toda v resnici zanje je hudo in zato je nujna drugačna perspektiva, ki je v psihoterapevtskem svetu že dolgo v veljavi. Otroku ki je padel, zato ne rečemo, nič ne boli, ampak jim rečemo: »Te boli? Verjamem, da je hudo, ampak jaz sem tu in si zdaj na varnem«.
Namig državi v terapevtskem smislu bi zato bil: vzemite vse resno, ovrednotite ljudem strahove, povejte jim za koga in v kakšnih primerih je strah še posebej upravičen, potem pa jim dajte jasna navodila in bodite prezentni. To je najmanj, kar pripada vam in državljanom. Panika res ni potrebna, jasni zaščitni ukrepi pa so nujni. Vsem državljanom pa svetujemo previdnost namesto panike.
Napisala: družinska terapevtka, Katja Knez Steinbuch
Foto: video rtv
Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem?
Življenje z lažnivcem ni lahko. Lažnivci se ne zavedajo laži in včasih že sami sebi verjamejo, da govorijo resnico. Največja težava nastane, ko zanje laganje postane normalen vzorec vedenja. Navadno ločimo kompulzivne in patološke lažnivce. Kompulzivni pretiravajo in olepšajo stvari, ker želijo sebe prikazati v boljši luči. Patološki lažnivci pa občutijo potrebo, da se tako obnašajo, toda ne iz sebičnih motivov, temveč zato, da bi pritegnili pozornost drugih.
Znaki patološkega lažnivca:
• posebna govorica telesa: dolgotrajni očesni stik ali negotova gestikulacija. Lahko tudi beganje z očmi, grizenje ustnic, oblizovanje; dotikanje z rokami na točno določen del telesa med laganjem (npr.nos), prekrivanje ust, opletanje z rokami…
• lažnivec zgodbo nenehno spreminja in dodaja različne podrobnosti, neverjetne detajle
• lažnivec ni dosleden pri predstavitvi dogodkov in dejstev
• lažnivec zavlačuje z odgovorom
• lažnivec pretirava in olepšuje, sebe prikazuje v najlepši luči
• če je avtor laži odkrit, se ali zaščiti ali postane agresiven: odgovornost pogosto prenese na drugega in sebe prikaže kot žrtev
• lažnivec zanika laži in jo prizna le v izjemnih razmerah, ne zaveda pa se resnosti svoje težav
• lažnivec se prilagaja osebi, ki potrebuje korist in pomanjkanje osebnega mnenja;
• lažnivec nima občutka empatije
• pogosto izgubi svoje najbližje, ker ga ulovijo na laži
• poleg laganja je navadno prisotna še kakšna motnja
V partnerski zvezi se lažnivci ne zmorejo držati dogovorov
Lažnivci dajejo lažne obljube, zanikajo svojo vpletenost in lažejo do konca. Lahko so agresivni, impulzivni, posesivni oziroma bolestno ljubosumni. Pogosto izgubijo najbližje prijatelje in partnerje. Sebe pa vedno prikažejo kot nekoga, ki svojega partnerja obožuje in bi zanj naredil vse, a v realnosti je to daleč od resnice – saj se ne zmore še soočiti s sabo.
Življenje v takšni partnerski zvezi je izjemno naporno, ker partner nikoli ne ve, kakšna je resnica. V resnici se negotovega počuti tudi partner, ki laže, zato si ta občutja vztrajno podajata. Partnerke, ki ne zmorejo zapustiti odnosa, se z njimi povežejo v soodvisne odnose in jih rešujejo in zanje iščejo oblike psihosocialne pomoči. Toda za resne spremembe ni garancij, nujna pa je psihoterapevtska pomoč, oz. dolgoročna pomoč družinskega terapevta.
Vzroki za laganje
Lažnivec ima posebno vrsto osebnosti ali posebno duševno stanje, ki ga spodbuja k temu. To stanje se v človeku ne pojavlja nikjer, ampak je zakoreninjeno v nekaterih globokih psiholoških problemih ali poškodbah. Najpogosteje je to vedenje povezano z nizko samozavestjo ali izkušnjami otrok. Pogosto iščejo vzroke za laganje zakoreninjeni v otroštvu. Otroci sicer vedno lažejo zato, da bi s tem opozorili nase. Pogosto gre za otroke staršev, ki zmorejo nuditi veliko fizične skrbi in materialne podpore, ne zmorejo pa pokazati ljubezni in se uglašeno odzivati na otrokove čustvene potrebe. Nekateri starši otroka postavijo v središče svojega življenja in zanemarijo svojega in partnerski odnos. V takem primeru ga pogosto hvalijo, primerjajo, morda celo spodbujajo k tekmovanju. Tudi ta otrok pogreša pristno čustveno bližino starša in lahko razvije mehanizem laganja, da bi opozoril nase. Laganje lahko v odraslosti še nadgradi. Odraslo oseba, ki trpi zaradi te motnje, odlikuje mentalna nezrelost, zato ne more predvideti posledic svoje domišljije. Pomembno vlogo pri razvoju motnje ima seveda tudi dedna predispozicija osebe.
So vsega krivi možgani?
Primarni vzrok patološkega laganja ostaja neznan, vendar tesno povezan z nepravilnim delovanjem centralno živčnega sistema. Raziskave so namreč pokazale, da obstajajo določene možganske strukture, ki se pri patološkem laganju spremenjene. Med laganjem je zmanjšanja aktivnost v jedru hipotalamusa in prefrontalnega korteksa. Pri patoloških lažeh se v prefrontalnem korteksu zmanjša volumen nevronov (siva snov) in poveča volumen živčnih vlaken (bela snov) v primerjavi z normo. Ugotovljeno je bilo, da imajo patološki lažnivci v prefrontalnem korteksu več bele snovi, ki jim omogoča to kognitivno sposobnost laganja. Tako struktura prefrontalnega korteksa vpliva na dovzetnost osebe, da govori neresnice. Zdi se, da so možgani moških bolj programirani za te spremembe, zato je večina patoloških lažnivcev moških.
Laganje je simptom motnje
Patološko laganje je resna težava, bilo je diagnosticirano kot motnja (v DSM III – Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, third edition). Trenutno pa ga znanstveniki še vedno raziskujejo, toda opažajo, da je patološko laganje prisotno kot delni simptom pri ostalih motnjah:
• Osebnostne motnje (histrionična, narcisoidna (NOM) in mejna osebnost (borderline, MOM))
• Razvojni in antisocialni patološke motnje (psihopati, sociopati,…)
• Odvisnosti (alkohol, droga)
• Agresivnost
Patološki lažnivci lahko pri poligrafskem testiranju pokažejo normalen odziv krivde. Možen pa je tudi odziv brez čustev, ki je značilen za psihopate. Kazniva dejanja, povezana s patološkimi lažnivci, vključujejo ponarejanja, tatvine in razne goljufije. Ljudje z antisocialno motnjo lažejo za svojo dobrobit, predvsem vezano na denar, spolnost in moč, patološke laži pa so bolj notranje. Klienti z MOM se ukvarjajo s svojimi občutji zapuščenosti in osamljenosti, lažnivci pa so sami sebi dovolj. Klienti z NOM pa se imajo za popolne in so neempatični do drugih, lažnivci pa lažejo, ker se jim zdi, da njihovo življenje ni dovolj zanimivo.
Kako pomagati patološkim lažnivcem?
• ker se ne zavedajo težave in ne želijo pomoči, se z njimi ne razpravlja
• najlažje se odločijo za pomoč po naročilu sodišča ali večji osebni izgubi (partnerke, kariere, …)
• zdravljenje je dolgotrajno
• mnenja o tem, ali se lahko oseba izboljša, se med psihologi razlikujejo. Po eni strani je to resnično, če človek sam uresniči destruktivnost svojega vedenja in se želi spremeniti, po drugi strani pa je to nemogoče, ker strukture možganov ni mogoče spremeniti. Terapije so zato dolgotrajne.
Lažnivca je najlažje prepoznati, če ga prisilite v opise najmanjših podrobnosti, saj se bodo s tem zmedli in bodo vse težje nadzorovali svojo izmišljeno zgodbo in njen potek. In če to ne deluje, naj vam zgodbo ponovijo od zadaj naprej. Na takšen način se bo porušila še tako zelo skrbno načrtovana zgodba. Ko se zgodba poruši, je čas za resen pogovor.
Kaj narediti, če smo ujeti v partnerskem odnosu s patološkim lažnivcem?
Najpomembnejše se je soočiti s tem, da laži niso resnica. Partner si bo to zelo težko priznal in morda ne bo nikoli pripravljen na soočenje sam s sabo, zato se nikoli ne bo spremenil. Če vam to ne ustreza, boste morali povedati, da ste ob iskanju pomoči pripravljeni stati ob strani, ali pa se umakniti. Če lažnivec ne prepozna težave, je izhod edina rešitev. Pri tem tudi vam priporočamo strokovno pomoč, saj laži vedno boleče vplivajo na vse.
Napisala in uredila: Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka
Sočutno partnerstvo gor ali dol. “Noben’ me ne razume.”
FB SKUPINA SOČUTNO PARTNERSTVO
V Facebook skupini Sočutno partnerstvo objavljamo anonimne zgodbe, ki jih najprej opremimo s komentarjem administratorja, ki kot terapevt poda svoje odziv. Velik poudarek je na sočutju do anonimne osebe, ki se je znašla v stiski. Pravila skupine so postavljena z namenom, da se zaščiti dostojanstvo osebe, ki potrebuje pomoč. Tako omogočamo varno zatočišče mnogim, ki jih okolica obsoja, izloča in krivi za stanje, v katerem so se znašli.
SOČUTJE NAMESTO OBSOJANJA
Pred nekaj časa je spet razburkala mnenja in odprla boleče točke pri komentatorjih neka gospa: ostala je sama z dvema majhnima otrokoma, ker jo je zapustil parter, ki je predhodno že imel družino v drugi državi. Zato se je obrnila na skupino sočutno partnerstvo. Prosila je za mnenje, pomoč, verjetno je iskala oporo in upanje, da bo nekoč bolečina izgube popustila. Odgovori pa so šli verižno v smer obsojanja, da je sama sprejela napačno odločitev. Smeški so dali boleč priokus cinizma in celo privoščljivosti. Kako zelo lahko takšne obsodbe ranijo anonimno in jo pahnejo še v večjo bolečino krivde in samoobtoževanja. Na pobude, da naj se komentira sočutno, je nekdo odgovoril, da sočutje ni zavijanje v celofan in da je treba grobo postaviti meje, da se zgodba ne ponovi. Drži, sočutje ni zavijanje v celofan, vendar sočutje tudi ni obsojanje, ni žaljenje, ni privoščljivost, ni naslajanje in ni stresanje lastne jeze na žrtev. Sočutje pomeni razumevanje, poslušanje sočloveka v bolečini. Obsodbe skozi lastne oči in nepoznavanje celotne slike lahko prizadenejo in so krivične.
Nihče ne pozna življenjske zgodbe gospe, ki se je znašla v trpljenju, zapuščena, nemočna in sama z dvema predšolskima otrokoma. Morda že v otroštvu ni dobila varnosti, ljubezni, zaupanja in topline. Morda je soodvisna, zato se ji zgodba ponavlja, ne zmore in ne zna drugače. Če jo skušamo razumeti ter jo sočutno povabiti, da poišče pomoč, bo morda zbrala pogum in začela spremembe pri sebi. Če pa nanjo stresemo jezo in agresijo, se bo čutila izdano in ponižano. Verjetno se bo zaprla vase in obžalovala svojo prošnjo za pomoč v skupini, za katero se administratorji resnično trudimo, da ostaja varna. Veliko ljudi je našlo upanje ter oporo v kritičnih obdobjih svojega življenja. Če se znajdemo v življenjski preizkušnji, je zadnje kar potrebujemo, obsojanje.
Spoštovanje človekovega dostojanstva je vrednota, katere se vedno znova učimo. Takšne krute zgodbe so lahko poligon za sočutje, dajanje podpore in varnosti. Marsikdo je ob takšnih virtualnih komentarjih prvič doživel izkušnjo pomoči. Kako zelo dragocen je lahko takšen odziv in koliko pomeni opolnomočenje, da se oseba počasi pobere in izziv obrne sebi v prid. Nasprotno pa lahko sovraštvo ter negativne obsodbe pahnejo nekoga čez rob, v depresijo ali še kaj hujšega. Zato previdnost pri tako ranljivih temah ni nikoli odveč.
Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka
SOČUTNA KOMUNIKACIJA
Sočutje je pojem, ki ga vsak razume po svoje, pogosto napačno. Sočutno starševstvo zamenjujejo s permisivnimi pristopi in zmotno mislijo, da gre za zavijanje v vato; pri sočutnem partnerstvu pa pogosto mislijo, da moramo potrpeti vse za ceno odnosa, ali pa razburkan odnos kar zaključiti. Oboje sta seveda ekstrema, saj v obeh primerih pozabimo na svoje prave potrebe.
ZRCALJENJE
Sočutje ne pomeni samo prijaznosti, topline in pozitivnega odziva. Pomeni na prvem mestu skočiti v čevlje drugega, ga zares poskusiti začutiti v njegovi stiski. Ko začutimo, v kakšni situaciji je drugi, mu lahko šele damo primeren odziv – odziv zrcaljenja. Zrcaljenje je terapevtski strokovni pojem, ki pomeni, da drugemu ubesedimo njegovo počutje. Čeprav mnogi ne verjamejo, da že samo to pomaga, družinski terapevti odkrivajo, da ubesediti nekomu občutke pomaga bolj kot dati nasvet. Gre predvsem za to, da se drugi počuti slišan v svoji stiski. Ko smo slišani, šele lahko sprejemamo odločitve. Zrcaljenje pomeni tudi vidim te, kako se počutiš, vidim, kako ti je. Čutim te. Vem, da veš, da vem – vem, vidim tvojo bolečino, opazim te. Opaženost bolečine povzroči prvo stopnjo zdravljenja, saj drugi začuti, da je nekomu res mar zanj.
NESOČUTNO
Sočutje ne pomeni prepuščanja ljudi v stiski – permisivnosti, “zavijanja v celofan” – samo lepega govoričenja, ne pomeni stavkov “vem, da ti je hudo, ampak nehaj komplicirat.” Niti ne pomeni “Saj malo boš pa potrpela, pa bo spet vse v redu.” Sočutje ni vprašanje: “Kaj delaš s tem kretenom, spakiraj kufre!?” Ko se srečamo npr. z osebo, ki trpi za ljubosumjem, ki ni upravičeno, ne bomo tej osebi rekli: “saj vidiš, da te ne vara, nehaj že težit“, “malo pa moraš pogledati tudi na partnerja in ne biti egoistka” – čeprav je vse to morda res, ji ne bo nič pomagalo. Zatrla bo namreč svoje teženje, ne bo pa razumela, zakaj je ljubosumna in morda bo iz takšnega odnosa izstopila ali pa ba zatrla sebe in zablokirala kje drugje, npr. v spolnosti. V skupini pa iščemo načine, ki delujejo, ki anonimne spravijo v spremembo.
PREPOZNATI OBČUTKE, ZAČUTITI, UMESTITI
Sočuten odziv je razumeti strah drugega, razumeti možnost, da se gospa počuti samo, osamljeno in da se boji, da bo res ostala čisto sama in da jo bo zamenjala in izdala bližnja oseba. Šele ko ujamemo ta občutek in ga ubesedimo, se bo gospa lahko odprla in se srečala s svojo ranjenostjo (strahom pred zapuščenostjo, izdanostjo, zamenjanostjo). Šele po tovrstnem srečanju s sabo bo lahko slišala tudi racionalen del, da so njeni strahovi neupravičeni – oziroma bolj pošteno: ne spadajo tja. Če bi ji to rekli direktno, bi spregledali njeno bolečino, ne bi je vzeli resno. Razvrednotili bi jo.
Sočutni pristopi pa učijo drugače. Pogosto se zlorablja tudi stavek “sočutno gor ali dol” – kaj ta skovanka pravzaprav pomeni? Če nam je vseeno, ali bližnje lahko začutimo ali ne (sočutje gor ali dol), potem jih namerno spregledamo, namerno razvrednotimo za ceno lastnega mnenja. Če se nam zdi, da moramo nujno napisati naše mnenje, tako da celo nehote razvrednotimo drugega, se za tem – klasično psihologiziranje, boste morda rekli – skriva naša ranjenost. Torej vse, kar nas čustveno vznemirja tako močno, da se moramo izraziti, na FB komentirati, nosi sporočilo osebne prizadetosti, zato bi bilo pošteno, da si vsakič to priznamo.
Včasih z uporabo stavka “sočutno gor ali dol” želimo le sporočiti, da naj anonimni že postavijo mejo. Postavljanje meja pa je ena izmed prioritet sočutnih pristopov. Torej to ni nesočutno, meje so bistven del sočutja. Toda ni vseeno, kako in kdaj jih postavimo, predvsem v soodvisnih odnosih. Konkretno povedano: če se srečujemo z družinskim nasiljem, moramo prav tako najprej žrtev zrcaliti, torej ubesediti vse občutke, pri nasvetu odhoda pa moramo biti previdni – saj ravno v primerih nasilja žrtev potrebuje močno podporo in varnostni načrt. Morda se bere zastrašujoče, toda takšni primeri brez sočutja in varnostnega načrta izhoda lahko pristanejo v črni kroniki. Žrtev nasilja zato potrebuje opolnomočenje in spodbudo, občutek, da zmore. Ker gre pri nasilnih odnosih za vrsto nekemične odvisnosti, so značilni recidivi, v praksi to pomeni povratek k nasilnežu. Zato je v takšnih primerih, ki jih ni malo, bistveno, da nudimo varen, spodbujajoč prostor in jasne meje.
Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka
Prijave za 1. srečanje sočutnega varstva otrok se že zbirajo
Prijave na 1.vseslovensko strokovno izobraževanje SVO so že odprte in programi še bolj izoblikovani. Ekipa SVO vabi vse starše, prav tako pa vse strokovne delavce (vzgojitelje/vzgojiteljice, učitelje/učiteljice) in vse tiste, ki želite poznati rahločutno pedagogiko, da se udeležite strokovnih izobraževanj. Program je namenjen razumevanju razvoja otrok, osebni rasti in prepoznavanju otrok v stiski. Nudi vpogled v prakso in podaja konkretne rešitve.
Še vedno vas vabimo, da se nam pridružite – na 1. brezplačnem seminarju 20.2.2019 ob 19h v Ljubljani (SMC Rakovnik), kjer boste lahko preverili, ali bi želeli izvedeti o pristopih rahločutne pedagogike še več.
Prvi spoznavni večer si boste lahko ogledali tudi online, a zaželjeno je, da prvič prisostvujete v živo.
Na spoznavnem večeru boste lahko spoznali več naših strokovnjakov in druge udeležene. Prisluhnili boste lahko:
– Katji Knez Steinbuch (kaj je sočutno varstvo otrok, praktična vaja: delo z notranjim otrokom)
– Janji Urbančič (Čustva, meje, kaznovanje, avtentičnost..)
– Anji Oman (sočutje do sebe, izgorelost)
– Klavdiji Slapar (prepoznavanje zlorabenjih otrok)
– Tini Jereb (praktična vaja: čuječnost)
Brezplačni paket vsebuje še dostop do webinar posnetka in poglobljeno delavnico “Čutim, torej sem”. Udeleženci bodo povabljeni na brezplačno šolo za starše, ki jo vodi dr Christian Gostečnik s sodelavci (vsak 1. in 3. petek v mesecu ob 20h).
V nadaljevanju se bo v plačljivem sklopu odvilo še več kot 20 WEBINARJEV. Slednji bodo potekali razporejeno po tednih, datumi bodo znani kmalu. Vsi webinarji se lahko pogledajo tudi kasneje, zato ni nujno, da jih spremljate na določene datume v živo.
Slušatelji lahko izberejo med malim paketom, kjer si sami izberejo le del predavanj (6),
ali pa celotnim velikim paketom, ki vsebuje sodelovanje strokovnjakov v zaprti FB skupini, osebno obravnavo primerov, več kot 20 strokovnjakov, več kot 20 različnih tem, poglobljene odgovore na refleksije, povabilo na redno šolo za starše, učbenik, osebno vodenje ter možnost supervizije.
Ceniki so izpisani v priloženi datoteki.
VISOK POPUST ZA KOLEKTIVE – za več kot 4 osebe (do 18.2. možnost kar DO 50%popusta): ob prijavi 5-8 sodelavcev, plačate le ceno za 4. Za vsake 4 prijave, lahko brezplačno pripeljete dodatne 4 udeležence.Kolektivi se lahko združujejo iz različnih vrtcev.
Imate tudi možnost nakupa le posamičnega webinarja, cena je 22 eur (točkuje pa se za 1h).
Naši predavatelji SVO so:
Anja Oman: skrb zase, stres, izgorelost
Janja Urbančič: meje, avtentičnost, možgani, nagrada in kazen, trma
Tina Jereb: prepoznati otroka v stresu, čuječnost
Dejana Dejanovič: Celostni razvoj otroških možganov, zrcaljenje, kaznovanje
Katja Knez Steinbuch: sočutno uvajanje otrok, stik s sabo
Andreja Poljanec: postavljanje meja, razvoj možganov in govora,
Saša Petrovič: navezanost pri otrocih in odraslih v odnosih
Aleksandra Brlan: dojenje in čas uvajanja otrok v varstvo
Petra Paver Urek: kako prizemljiti otroka, praktične vaje
Helena Grmek: spanje dojenčkov in malčkov
Apolonija Zupan: sočutno materinstvo in skrb zase
Klavdija Slapar: prepoznavanje zlorab in praktične rešitve
Karmen Okorn: sočutno v praksi v vrtcu 1 – kako delovati s starši
Manca Sever Žumer: sočutno v praksi vrtcu 2 – kako najti stik med vzg in staršem
Barbara Holcman: kako reševati konflikte otrok v vrtcih in šolah
Teja Bandel Castro: sočutno z otroci s posebnimi potrebami, uporaba humorja
Lucija Hrovat: grajenje navezanosti med otrokom in vzgojiteljico
Romana Colic: sočutno z mladostniki, postavljanje razmejitev
Janez Vidmar: sočutje in starševstvo pri moških
Ana Oberstar: Sočutno v praksi v vrtcu: kako pomiriti sebe
Mateja de Laat: Sočutno v praksi: kako ostati sočuten v razredu in srednjih šolah
Alenka Lanz: kako pomagati otrokom po ločitvi
Špelca S Morojna: prepoznavanje potreb mladostnika, kako premagati kaos v skupini (metoda FEEL)
Robert Ličen: Sočutno vodenje mladostnikov, pomembnost vodje
Denis Ališič: Risanke, igrice, ekrani: negativen in pozitiven vpliv
Christian Gostečnik: šola za starše (najstniki), v dogovoru: Željko Čurić: Kako vzgojiti samorilca?
Prijave zbiramo do 18.2., s pripisom izbire paketa, na:
– FB eventu in mailu (info@socutno-varstvo.si)
https://www.facebook.com/events/1555819791217868/
Vse info prek maila, FB ali telefona (041609888)
V primeru premajhnega števila prijav si pridružujemo pravico do alternative oz.spremembe programa.
Vseslovensko izobraževanje SVO: prijave
Zakaj bi se odločil/a za izobraževanje?
Dostopno: brezplačno za vse, ki jih zanima tematika sočutne pedagogike, vsi paketi pa izjemno ugodni!
Koristno: paketi prilagojeni težavam v praksi in točkovanju za napredovanja
Praktično: v obliki webinarjev, ki si jih lahko ogledate v živo ali kasneje, ko imate čas
Strokovno: aktivno sodeluje več kot 25 strokovnjakov, dobite pa še mnogo več.
Kako to, da so cene tako ugodne?
Trika ni, le želimo si, da tole izobraževanje SVO doseže čimveč ljudi, da bi lažje razumeli sebe in otroke in lažje reševali težke situacije ter tako bili v stroki in doma manj obremenjeni. Zato je izobraževanje oblikovano tako, da je primerno za čisto vse: pediatre, doule, razvojne psihologe, terapevte, vzgojitelje, pedagoge, socialne delavce, učitelje, varuške in varuhe, starše, ter vse, ki jih ta tema zanima.
Kdaj poteka in koliko časa mi vzame?
Srečanje v živo: 20. 2. 2019 , 19.00, SMC Rakovnik (Ljubljana) ALI
na FB live (Skupina: sočutno varstvo) v živo, posnetek bo dostopen tudi kasneje do konca izobraževanja. Po osebnem srečanju se bomo srečevali na spletu (vsak teden), datumi bodo še določeni – toda vaš ogled seminarjev in oddaja refleksij so možni tudi kasneje, v času izobraževanja. Prednost izobraževanja je, da si ga časovno povsem prilagodite! Dolžino izobraževanja izberete glede na Vaše želje in potrebe.
Katere so glavne nove raziskave in praktične teme, ki jih boste pojasnili?
Težko zajamemo v par stavkov, a vseeno nekaj:
- zakaj se otroci tako derejo in trmajo? Kaj se dogaja v njihovih možganih?
- zakaj mi gre lahko lasten otrok tako na živce? Kaj se dogaja v mojih možganih?
- zakaj ne zdržim ko me v skupini ne poslušajo? Kaj lahko storim?
- kako reševati težke primere, ko ni dialoga nikjer?
- kako se pomirim, ko je težko?
Kaj vse pridobim z izobraževanjem?
Celotno visoko strokovno izobraževanje (3.stopnja, veliki paket, 25+ ur):
– poslušali in spraševali boste lahko več kot 25 strokovnjakov (terapevti, vzgojitelji, doule in svetovalke, mame in blogerke, podjetnice in podjetniki), specializiranih z različnih področjih
– na voljo 25 predavanj – 25 webinarjev IN večje število terapevtskih, osebnih, poglobljenih delavnic, na voljo za ogled kadar VI želite
– osebno podporo v obliki terapevtskega svetovanja v zaprti FB skupini (celo leto), kontinuirano svetovanje v času izobraževanja
– članki, blogi in odgovori strokovnjakov, dostopni vsakomur neomejeno
– delovni učbenik povzetkov
– refleksije, debate in osebne odgovore na vsa vaša vprašanja – možnost supervizije (!)
– podpora vseh ostalih udeležencev FB skupine
– povabilo na brezplačno šolo za starše, ki jo vodi sicer dddr Gostečnik s sodelavci
– možnost pridobitve točk (1.5 ali več!) za napredovanja
– potrdila o izobraževanju, možnost naziva in certifikata “sočutni vrtec” – enoletni vpis v našo bazo sočutnih vrtcev Slovenije, omembe in priporočila na spletnih omrežjih sočutnega varstva.
Kdo vse predava in o čem?
Anja Oman: skrb zase, stres, izgorelost
Janja Urbančič: meje, avtentičnost, možgani, nagrada in kazen, trma
Tina Jereb: prepoznati otroka v stresu, čuječnost
Dejana Dejanovič: Celostni razvoj otroških možganov, zrcaljenje, kaznovanje
Katja Knez Steinbuch: sočutno uvajanje otrok, stik s sabo
Andreja Poljanec: postavljanje meja, razvoj možganov in govora,
Saša Petrovič: navezanost pri otrocih in odraslih v odnosih
Aleksandra Brlan: dojenje in čas uvajanja otrok v varstvo
Petra Paver Urek: kako prizemljiti otroka, praktične vaje
Helena Grmek: spanje dojenčkov in malčkov
Apolonija Zupan: sočutno materinstvo in skrb zase
Klavdija Slapar: prepoznavanje zlorab in praktične rešitve
Karmen Okorn: sočutno v praksi v vrtcu 1 – kako delovati s starši
Manca Sever Žumer: sočutno v praksi vrtcu 2 – kako najti stik med vzg in staršem
Barbara Holcman: kako reševati konflikte otrok v vrtcih in šolah
Teja Bandel Castro: sočutno z otroci s posebnimi potrebami, uporaba humorja
Lucija Hrovat: grajenje navezanosti med otrokom in vzgojiteljico
Romana Colic: sočutno z mladostniki, postavljanje razmejitev
Janez Vidmar: sočutje in starševstvo pri moških
Ana Oberstar: Sočutno v praksi v vrtcu: kako pomiriti sebe
Mateja de Laat: Sočutno v praksi: kako ostati sočuten v razredu in srednjih šolah
Alenka Lanz: kako pomagati otrokom po ločitvi
Špelca S Morojna: prepoznavanje potreb mladostnika, kako premagati kaos v skupini (metoda FEEL)
Robert Ličen: Sočutno vodenje mladostnikov, pomembnost vodje
Denis Ališič: Risanke, igrice, ekrani: negativen in pozitiven vpliv
Christian Gostečnik: šola za starše (najstniki), v dogovoru: Željko Čurić: Kako vzgojiti samorilca?
Kakšne so cene?
Cene so ugodne : (early bird, do 18.2.)
– Osnovni paket = brezplačno
– mali paket : študenti/brezposelni 80 eur, strokovni delavci in ostali 150 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 150 eur, strokovni delavci in ostali 250 eur
Plačila po 18.2.:
– mali paket: študenti/brezposelni 120 eur, strokovni delavci in ostali 200 eur
– veliki paket: študenti/brezposelni 200 eur, strokovni delavci 350 eur
*VISOK POPUST ZA KOLEKTIVE – več kot 4 osebe (do 18.2. možnost kar DO 50%popusta):
ob prijavi 5-8 sodelavcev, plačate le ceno za 4. Za vsake 4 prijave, lahko brezplačno pripeljete dodatne 4 udeležence. Za več kot 16 udeleženih ŠE dodatni popusti!
Kolektivi se lahko združujejo iz različnih vrtcev.
Možnost nakupa le posamičnega webinarja, cena je 22 eur (točkuje pa se za 1h).
Kje dobim vse info?
na info@socutno-varstvo.si,
www.socutno-varstvo.si,
041 609 888
Novo: sočutno varstvo otrok II – vseslovensko strokovno izobraževanje
Inštitut Vita bona z mnogimi strokovnimi sodelavci organizira nadgradnjo obstoječih izobraževanj sočutnega varstva otrok. Izobraževanje bo potekalo v več stopnjah: prvi del je odprt za vse in BREZPLAČEN.
Vseslovensko strokovno izobraževanje SVO je namenjeno:
– strokovnim delavcem (iz področja vzgoje, izobraževanja, šolstva, zdravstva ipd.),
– staršem,
– študentom in mladim,
– varuškam in varuhom (in vsem, ki bi radi to postali) in pravzaprav vsem, ki jih tematika zanima.
Brezplačno uvodno izobraževanje obsega:
– srečanje v živo, pogovorni večer o sočutnem starševstvu in sočutnem varstvu,
– 2 audio posnetka (o regulaciji/navezanosti otroka, in o uvajanju v vrtec),
– 2 Webinarja (kako biti avtentičen ter o utrujenosti in izgorelosti),
– delavnico “Čutim torej sem”.
Dobrodošli vsi!
********************************
Povabilo k nadaljnem sodelovanju – k 2. stopnji izobraževanja:
– 2. stopnja izobrazevanja obsega še 2 intenzivni delavnici in 2 webinarja in še 2 webinarja po izbiri
= 6 dodatnih izobraževanj + refleksije + potrdilo o izobraževanju + ugodne cene.
*********************************
Celotno visoko strokovno izobraževanje (3.stopnja) obsega še:
– več kot 20 strokovnjakov (terapevti, vzgojitelji, doule in svetovalke, mame in blogerke, podjetnice in podjetniki),
– več kot 20 webinarjev
– večje število delavnic
– Kontinuirano svetovanje v času izobraževanja – celoletna vključitev v zaprto online skupino z nasveti
– članki, blogi in odgovori strokovnjakov
– delovni ucbenik
– refleksije in osebne odgovore
– povabilo na brezplačno šolo za starse
– možnost pridobitve naziva in certifikata “sočutni vrtec” – vpis v našo bazo sočutnih vrtcev Slovenije, omembe in priporočila na spletnih omrežjih sočutnega varstva
Predavanja (webinarji) in delavnice so iz področja sočutnega varstva/starševstva in vsebujejo sledeče teme, o:
– delovanju otroških možganov in razvoj nevroznanosti,
– postavljanju meja in o kaznovanju,
– samoregulaciji,pomiritivi samega sebe
– prepoznavanju otroka v stresu,
– prepoznavanju zlorabljenih otrok, kako ukrepati ob nasilju,
– kako uvajati sočutno, kako glede dojenja, dojenčkovo in otrokovo spanje,
– kako prizemljiti/pomiriti otroka, tehnike,
– kako čutiti sebe (čuječnost), izgorelost in drugi izzivi,
– kako z otroki, s posebnimi potrebami,
– kakšna je naša navezanost in navezanost otrok,
– kako pomemben je dotik in bližina,
– kako reševati konflikte več otrok,
– kako pomagati otroku po ločitvi staršev
– kako delovati kot vzgojitelj sočutno, kako najti stik starša z vzgojiteljico in obratno,
– dinamika skupin v vrtcu: kako konkretno reševati konflikte,
– kako vpeljati sočutje v šole,…
– vplivu video igric, risank in vseh multimedijskih novosti (pasti in pozitiva)
Prijave z nižjo ceno možne do 18.2..
Dobrodošli.
Pomagajte nam razširiti to poglobljeno in intenzivno izobraževanje na čimveč strokovnih ustanov. Le skupaj lahko naredimo spremembo. Hvala, ker nas podpirate!
